https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/issue/feed Primerjalna književnost 2021-05-02T20:07:00+02:00 Marijan Dović marijan.dovic@zrc-sazu.si Open Journal Systems <p><em>Primerjalna književnost </em>je znanstvena revija, ki jo od leta 1978 izdaja Slovensko društvo za primerjalno književnost. Izhaja trikrat letno in objavlja izvirne razprave s področij primerjalne književnosti, literarne teorije, metodologije literarne vede, literarne estetike in dru­gih strok, ki obravnavajo literaturo in njene kontekste. Zaželeni so tudi meddisciplinarni pristopi. Revija objavlja prispevke v slovenščini ali angleščini, izjemoma tudi v drugih jezikih. Vsi članki so recenzirani.</p> <p>ISSN tiskane izdaje: 0351-1189<br>ISSN spletne izdaje: 2591-1805</p> https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8089 Antigona 2020 – ob 60. obletnici Smoletove <em>Antigone</em> 2021-05-02T20:01:27+02:00 Matic Kocijančič sdpk@zrc-sazu.si 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8090 Sofokles: življenje in delo, zbrano v samo sedmih dramah 2021-05-02T20:02:17+02:00 Aleksandar Gatalica sdpk@zrc-sazu.si <p>Sofokles je bil antični Shakespeare. Ni le vez med starim in novim grškim gledališčem, ampak je z jasnostjo svojega sloga, natančnostjo pesnjenja in popolnoma izčiščeno tragedijo dolga stoletja predstavljal zgled pisatelja za stare Grke in njihove dediče. Kljub temu se je ohranilo skoraj trikrat manj Sofoklovih tragedij kot Evripidovih. Zakaj? Tekstološka analiza pokaže eno od potencialnih razlag: ker je bil Sofokles kanoniziran, so njegove drame v rokopisih hranili le na majhnem številu posebnih mest. Danes je ohranjenih sedem Sofoklovih del in obsežni fragmenti ene satirske igre, ki so mu pripisani z zelo veliko mero gotovosti. <em>Antigona</em> sodi med tiste drame, ki so stoletja veljale za hrbtenico razumevanja Sofokla. Manj znano je dejstvo, da v Sofoklejevi zadnji pisani drami, <em>Ojdipu v Kolonu</em>, srečamo nekakšno proto-Antigono.</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8091 Kralj v kraljestvu zla: lik Kreonta v dramah Dominika Smoleta in Milana Uhdeta 2021-05-02T20:02:44+02:00 Alenka Jensterle Doležal sdpk@zrc-sazu.si <p>V razpravi primerjamo dve drami: poetično filozofsko dramo <em>Antigona</em> Dominika Smoleta (1929–1992), ki je leta 1960 imela premiero na Odru 57 in je usodno zaznamovala razvoj slovenske drame, in satirično igro <em>Děvka z města Théby</em> (<em>Prostitutka iz mesta Teb</em>) češkega dramatika Milana Uhdeta (roj. 1936) iz leta 1967, ki so jo samo kratek čas izvajali v praškem in brnskem gledališču, potem pa so jo zaradi ruskega vdora na Češkoslovaško in totalitarnega režima prepovedali. Med dramama ni realne povezave in ne moremo govoriti o možnih vplivih, razkrivajo pa se neverjetno podobna medbesedilna izhodišča in idejne povezave: obe se motivno in tematsko navezujeta na Sofoklovo in Anouilhovo <em>Antigono</em> (ta je imela na Češkem po vojni še večji uspeh kot v Sloveniji). Oba dramatika filozofsko izhajata iz eksistencializma in absurdne dramatike (prav te oznake se pojavljajo tudi pri poznejših analizah njunih dram). Češki filozof Patočka je izpostavil tezo, da v 20. stoletju dominira problem Kreonta in tudi v obravnavanih dramah Kreon postaja osrednji protagonist oz. antagonist. V analizi se osredotočamo na lik Kreonta, ki v obeh dramah postaja glavni »igralec« v dramskem dogajanju in tudi osrednja figura, ki se giblje na območju zla, kar razkriva njegov diskurz in dinamika odnosov z drugimi postavami. Njegova osebnost se v dramskih situacijah pogosto oblikuje v nasprotjih in njegova dejanja izražajo notranji konflikt. Kreon je v obeh dramah zanimiv tudi zaradi političnih konotacij: njegov problem lahko razlagamo kot tipičen problem socialističnega oblastnika.</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8092 Moč odsotnega: eluzivnost resničnosti v dveh <em>Antigonah</em> 2021-05-02T20:03:10+02:00 Brane Senegačnik sdpk@zrc-sazu.si <p>Kot je dobro znano, bogovi v Sofoklovi <em>Antigoni</em> ne nastopijo (niti prek prerokb), vendar se vse v drami zgodi zaradi njih. Njihova avtoriteta ni sporna, a je prav zato, ker so odsotni, nejasna in eluzivna njihova volja: to odpira prostor Antigoni in Kreontu, da jo razlagata na povsem drugačen način, kar sproži njun usodni konflikt. Ko Tejrezias razkrije, da Kreont nima prav, je že prepozno za Antigono, ki je umrla zato, ker je ostala zvesta svojemu (pravilnemu) razumevanju božje volje (postave), čeprav je v tem ni podpirala nobena zunanja avtoriteta, ne božanska, ne človeška. V <em>Antigoni</em> Dominika Smoleta pa je odsotna naslovna junakinja, in to vse do konca drame, ko jo ubijejo in njeno vlogo prevzame Paž. Smoletova radikalna inovacija nenehoma usmerja pozornost bralca (gledalca) v ozadje dramskega dogajanja, v nevidno resničnost onstran odra: v prepovedano območje izven uradne družbe, kjer se postavljajo bistvena vprašanja o zgodovinski resnici in o tem, kaj človek v resnici je. Drami kažeta analogne poteze v dramaturški zgradbi, zlasti pa v predstavljanju resničnosti: ultimativna resničnost (bogovi pri Sofoklu, človekova resnična identiteta) je v obeh prikrita, vendar bistveno učinkuje na življenje: razkriva se kot temno obzorje in ohranja človeško resničnost odprto. Poleg glavne teme razprava razmeroma nadrobno obravnava tudi motive za (literarno in teoretično) reinterpretacijo kanoniziranih besedil.</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8093 O veličini in dostojanstvu žrtve: antropološki nauk Sofoklove <em>Antigone</em> 2021-05-02T20:03:36+02:00 Milosav Gudović sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek je posvečen tolmačenju izbranih antropoloških vidikov Sofoklove tragedije <em>Antigona</em>. Avtor na podlagi začetnih verzov prve stajanke zbora tebanskih starcev interpretira pomenski splet izraza <em>to deinón</em> in superlativnega <em>to deinótaton</em>, v katerem Sofokles zgosti svoj nauk o človeku. Članek nadalje tematizira antagonistično držo naslovne junakinje, njen upor proti vladarskemu ukazu oziroma prepovedi pogreba sovražnika Polinejka. Antigona se kljub temu ukazu odloči za skrivni pokop brata in s tem stopi v obrambo sakralnega reda pred samovoljo tirana. Avtor v članku zagovarja stališče, da sta Antigonin prepovedani pokop Polinejka in samožrtvena smrt paradigma tragičnega herojstva in Sofoklovega razumevanja antropološke veličine in nenasilne sile. V drugem delu članka avtor obravnava temeljno nasprotje med sovraštvom in bratstvom kot notranji antagonizem, ki vzgibava celoto dramskega dogajanja v <em>Antigoni</em>. Odločitev za bratstvo, proti sovraštvu, se kaže kot prva poklicanost človeka in prvorazredni etično-antropološki kažipot.</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8094 Lik Antigone v predmoderni literaturi 2021-05-02T20:04:00+02:00 Alen Širca sdpk@zrc-sazu.si <p>Razprava tematizira lik Antigone v evropski literaturi, in sicer od antike do konca srednjega veka. Po obdobju klasične grške tragedije (Ajshil, Sofokles, Evripid) je Antigona kot literarna figura doživela najizrazitejšo predelavo v rimski dobi, v Senekovi tragediji <em>Feničanke</em> in Stacijevem epu <em>Tebaida</em>. V obeh delih je Antigona kljub dokaj aktivni vlogi zaznamovana s stoiškim determinizmom. V srednjem veku je Antigona precej marginalen literarni lik. Nanjo naletimo predvsem v bolj ali manj svobodnih adaptacijah Stacijeve <em>Tebaide</em>, kot sta srednjeveško irsko prozno delo <em>Togail na Tebe</em> (<em>Uničenje Teb</em>) in francoska epska pesnitev <em>Roman de Thèbes</em> (<em>Roman o Tebah</em>). Na sporadične omembe Antigone pa naletimo tudi pri Danteju, Boccacciu in Christine de Pizan. Razprava ugotavlja, da gre v srednjeveški literaturi pri tematizaciji Antigone pogosto za preplet dveh mitoloških likov (in izročil), tebanske in (veliko manj znane) trojanske Antigone. Takšna literarna <em>contaminatio</em> (kontaminacija) obeh Antigon je najvidnejša v Chaucerjevi epski pesnitvi <em>Troilus and Criseyde</em> (<em>Troil in Kresida</em>). Razprava se na koncu dotakne tudi humanistične recepcije Antigone in opozori na hermenevtični problem literarne recepcije Antigone na splošno.</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8095 »Nič drugega kot nič«: negativna teopolitika Sofoklove <em>Antigone</em> 2021-05-02T20:04:27+02:00 Matic Kocijančič sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek obravnava zaključek Sofoklove <em>Antigone</em>, presunljivo upodobitev Kreontovega zloma, kesanja in umika, ki ga sodobne interpretacije tega temeljnega tragiškega dela – osredotočene predvsem na središčni spopad med Antigono in Kreontom – prepogosto spregledajo. Natančna analiza Kreontovih in zborskih sklepnih replik – tako v izvirniku kot bogati slovenski prevodni tradiciji – ter njihovega širšega duhovnozgodovinskega konteksta (še zlasti atiškega razumevanja razmerja med božjim in državnim zakonom) razkriva izzivalno teopolitično poanto, ki začrtuje pomenski horizont celotnega Sofoklovega dela. V navezavi na te ugotovitve članek razvija pojem negativne politike, s katerim ponudi okvir za razumevanje dveh antagonističnih teopolitičnih paradigem v <em>Antigoni</em>, ki s specifično dinamiko svojega trka napovedujeta tudi nekatere prepoznavne duhovne in družbene pretrese modernosti.</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8096 Ritem in metrum 2021-05-02T20:04:51+02:00 Vid Snoj sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek izhaja iz grškega razumevanja pesništva, ki je postalo norma v antiki in to ostalo tudi globoko v poantične čase. V skladu s tem razumevanjem je pesnjenje umerjanje oziroma spravljanje besed v mero (gr. <em>métron</em>) in pesništvo umetnost metričnega vezanja govora ter s tem tvorjenja verzov, tj. verzifikacije. Zdi se, da je ritem v grško-rimskem pesništvu zajet v mero, ki je bila kvantitativna mera, trajanje zlogov. Vendar se je že v antični metriki začel ločevati od metra, čeprav mu je kot sistemski strukturi hkrati ostajal podrejen. Ko pa je razlika med dolgimi in kratkimi zlogi, na kateri je temeljil kvantitativni verzifikacijski sistem, v pozni antiki postala neslišna, se je začelo osvobajanje od metra v znamenju ritma. »Ritem« je v srednjem veku opisoval ustroj pesmi v ljudskih jezikih poantične Evrope in se v renesansi uveljavil kot prvotna oznaka za silabični verzifikacijski sistem. Toda posnemanje metra se je v evropskem pesništvu nadaljevalo in demetrizacija izmenjavala z remetrizacijo. Zato moderna verzologija ponazarja razvoj evropske verzifikacije z gibanjem morskih valov, ki ni enakomerno kakor v naravi: metrum je v upadu in v naraščanju ves čas ritem. V podobi, ki jo naslika, dokončno osvoboditev ritma od metra predstavlja prosti verz. Kljub temu pa se članek na koncu vrne na začetek z opozorilom, da <em>rhythmós</em> prvotno ni meril na nič slišnega, ampak na zvečine vidno hipno obliko nečesa neobstojnega. Na tej podlagi nazadnje tudi poskuša opredeliti, kaj je pesniški ritem.</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8097 Konkretizacija literarne umetnine: elementi za primerjavo med Romanom Ingardnom in Wolfgangom Iserjem 2021-05-02T20:05:16+02:00 Sazan Kryeziu sdpk@zrc-sazu.si <p>Pojem konkretizacije, ki ga je v svojem temeljnem delu <em>Literarna umetnina </em>uvedel Roman Ingarden, prenaša na bralca odgovornost, da ustvari literarno umetniško delo kot estetski objekt. Pred bralnim dejanjem je po Ingardnovi analizi »samo delo« večplastna struktura: plast zvokov besed, plast pomenskih enot, plast shematiziranih vidikov in plast upodobljenih objektivitet. Bralec ali bralka konkretizira delo tako, da pretvori njegovo shematsko obliko v dovršen estetski objekt. Do konkretizacije pride, ko se prek bralnih mentalnih operacij zapolnijo mesta nedoločenosti ter nadalje določijo sheme besedila na vseh ravneh, s tem pa vzpostavi svet literarnega umetniškega dela. Wolfgang Iser prevzame ob iskanju svoje lastne pozicije Ingardnov koncept mesta nedoločenosti in predstavi koncept nedoločenosti v obliki zevov oz. »praznin«, ki dopuščajo več funkcij in oblik kot Ingardnova analiza. Medtem ko Ingarden meni, da se proces branja premika enosmerno, od resničnega proti (intencionalnemu) imaginarnemu svetu, vidi Iser branje kot dvosmeren proces: bralec ali bralka zapolnjuje praznine v imaginarnem svetu s sledovi lastnih shranjenih spominov, ki izvirajo iz resničnega sveta. Poskus, da bi pojasnili Ingardnovo fenomenologijo branja, lahko torej pripomore k osvetlitvi Iserjevega prispevka. Ne nazadnje zasluži tematika svežo pozornost že zato, ker je pojem konkretizacije doživel številne kritike (med drugim R. Welleka, G. Pouleta, S. Fisha in D. Barnouwa).</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8098 Predstave o nevarnostih izobraževanja: modifikacije pedagoškega romana v <em>Oliverju Twistu</em> Charlesa Dickensa in »Dvojčkih« Tarasa Ševčenka 2021-05-02T20:05:42+02:00 Denys Chyk sdpk@zrc-sazu.si Tetiana Semehyn sdpk@zrc-sazu.si <p>Prispevek v analizi <em>Oliverja Twista </em>viktorijanskega romanopisca Charlesa Dickensa in »Dvojčkov« ukrajinskega pesnika in pisatelja Tarasa Ševčenka naslavlja žanr pedagoškega romana. Analiza pokaže, da besedili vsebujeta izrazite žanrske značilnosti pedagoškega romana: v obeh lahko opazujemo razvoj avtorjevih eksperimentov, ki osrednje junake umeščajo v specifične pedagoške okoliščine. Drugače od Ševčenka Dickens promovira idejo podedovane »plemenitosti«, ki pomembno prispeva k nadaljnjemu oblikovanju osebnosti lika z visokimi moralnimi in etičnimi načeli, ki se zmore upreti vsemu negativnemu. Kljub zunanjim podobnostim med romaneskno zgodbo ter biblijskimi motivi in temami temeljita deli na arhaičnih motivih – skoraj čudežna rešitev otroka in dvojnost mita o bratih (dvojčkih), od katerih prvi upodablja konsistentnost Dobrega in drugi Zlega. Pisatelja tako izgradita podobo modrih učiteljev, brez katerih se idealna lika ne bi mogla razviti v vsej svoji polnosti.</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8099 Poigravanje s kanonom v <em>Ensel und Krete</em> Walterja Moersa 2021-05-02T20:06:20+02:00 Ajda Gabrič sdpk@zrc-sazu.si <p>Nemški pisatelj Walter Moers se v delu <em>Ensel und Krete</em> (<em>Ensel in Krete</em>) z literarnim kanonom poigrava na dva glavna načina: po eni strani z medbesedilnim navezovanjem na starejša besedila, po drugi pa z ironičnim parodiranjem podobe kanoniziranega pesnika kot osebnosti. Članek se pri obravnavi medbesedilnih navezav, ki so značilne za roman, sklicuje na Genettovo teorijo intertekstualnosti in identificira glavna dela, na katera se besedilo navezuje. Predloga, na kateri temelji <em>Ensel und Krete</em>, je Grimmova pravljica <em>Janko in Metka</em>, ki pa služi le kot podlaga za glavno dogajanje. To je predrugačeno tako, da se samonanašalno poigrava z literarnimi konvencijami ter citira in aludira na druga dela nemške in svetovne književnosti. Drugi glavni element poigravanja z literarnim kanonom je poigravanje s podobo umetnika. Pri analizi le-te se prispevek opira na Dovićev model kanonizacije in oriše reprezentacijo fiktivnega avtorja romana, ki predstavlja ironičen odsev klasičnega pesnika. Ta naj bi svojemu bralstvu skozi dela posredoval estetske vrednote ter predstavljal temelj za kult, ki naj bi združeval skupnost. Pri Moersu je fiktivni avtor predstavljen kot arogantna, samovšečna oseba, njegovo kulturno delovanje pa kot banalno. Tako medbesedilno sklicevanje kot poigravanje s podobo pisatelja sta podlaga za ironični humor, ki prežema besedilo.</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8100 Literatura je neskončna zakladnica edinstvenih situacij. Tomo Virk, dobitnik Priznanja Antona Ocvirka 2020 2021-05-02T20:06:53+02:00 Tomo Virk sdpk@zrc-sazu.si Matic Kocijančič sdpk@zrc-sazu.si <p>Tomo Virk – prejemnik priznanja Antona Ocvirka za najboljšo izvirno komparativistično monografijo zadnjih dveh let, ki ga je Slovensko društvo za primerjalno književnost lani podelilo tretjič – je eden izmed vodilnih slovenskih literarnih teoretikov in zgodovinarjev, pa tudi esejist, prevajalec in redni profesor na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Njegove prve monografije – npr. <em>Duhovno zgodovino </em>(1989) in <em>Kratko zgodovino</em> <em>večnosti </em>(1993) – zaznamuje svojevrsten preplet literarnih, filozofskih in religioznih vprašanj. Posebej intenzivno se je ukvarjal s postmodernizmom v (tuji in slovenski) literaturi, mdr. že v doktorski disertaciji, v kateri je obravnaval »usodo slovenskega romana v dobi postmodernizma«. V eni od svojih najodmevnejših monografij iz devetdesetih, <em>Beli dami v labirintu </em>(1994) – zanjo je prejel nagrado zlata ptica –, je tematiziral »idejni svet J. L. Borgesa«. V kontekstu slovenske literarne in idejne zgodovine pa je še posebej natančno preučeval Bartola in Juga. Že v devetdesetih se je uveljavil kot eden največjih slovenskih poznavalcev metodologije literarnih ved. Leta 2007 je izšlo eno izmed njegovih najambicioznejših del, <em>Primerjalna književnost na prelomu tisočletja</em>, v katerem je predstavil in ovrednotil temeljne smernice sodobne svetovne in slovenske primerjalne književnosti ter obenem podal svojo vizijo njene prihodnosti. Za svoje delo je prejel številne nagrade in priznanja, mdr. nagrado Marjana Rožanca za <em>Ujetnike bolečine </em>(1995) in zlati znak ZRC SAZU za znanstveno monografijo <em>Strah pred naivnostjo:</em> <em>poetika postmodernistične proze </em>(2000). – Komisija priznanja Antona Ocvirka za leto 2020, ki so jo sestavljali Anja Mrak, Marcello Potocco in Igor Žunkovič (predsednik), je v obrazložitvi svoje odločitve, da nagrado podeli Virkovi monografiji <em>Etični obrat v literarni vedi </em>(2018), zapisala: »Gre za prvo slovensko znanstveno monografijo, ki obravnava enega od pomembnejših pojavov v literarni vedi ob koncu tisočletja, to je zvezo med literaturo in etiko. […] <em>Etični obrat v literarni vedi </em>je napisan jasno, natančno in premišljeno, obenem pa z velikim občutkom za jezik in bralca. Virk nam z značilno duhovitostjo nazorno posreduje literarno teoretske probleme, ki se v besedilih številnih drugih avtorjev zdijo nedoumljiva zagonetka. Prav zato gre za besedilo, ki je ob strokovni dostopno še širši javnosti, s čimer prispeva k najsodobnejšim premislekom o etiki tudi onstran literature in literarne vede, s tem pa nenazadnje k pomenu in ugledu primerjalne književnosti na Slovenskem ter slovenske literarne vede v svetu.« – S Tomom Virkom sva se pogovarjala na slavnostnem dogodku SDPK ob podelitvi nagrade, 7. oktobra 2020 v Prešernovi dvorani SAZU.</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8101 Svetovna primerjalna književnost 2021-05-02T20:07:00+02:00 Blaž Zabel sdpk@zrc-sazu.si <p>David Damrosch: <em>Comparing the Literatures. Literary Studies in a Global Age</em>. Princeton, NJ: Princeton University Press, 2020. 386 str.</p> 2021-05-02T00:00:00+02:00 Copyright (c)