https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/issue/feed Primerjalna književnost 2020-09-10T10:20:32+02:00 Marijan Dović marijan.dovic@zrc-sazu.si Open Journal Systems <p><em>Primerjalna književnost </em>je znanstvena revija, ki jo od leta 1978 izdaja Slovensko društvo za primerjalno književnost. Izhaja trikrat letno in objavlja izvirne razprave s področij primerjalne književnosti, literarne teorije, metodologije literarne vede, literarne estetike in dru­gih strok, ki obravnavajo literaturo in njene kontekste. Zaželeni so tudi meddisciplinarni pristopi. Revija objavlja prispevke v slovenščini ali angleščini, izjemoma tudi v drugih jezikih. Vsi članki so recenzirani.</p> <p>ISSN tiskane izdaje: 0351-1189<br>ISSN spletne izdaje: 2591-1805</p> https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8026 Med omejenostjo in brezmejnostjo: Literatura v postsocialističnem kontekstu 2020-09-09T20:04:09+02:00 Marija Mitrović sdpk@zrc-sazu.si 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8027 Listanje Sarajevskih zvezkov v spominskem zrcalu 2020-09-10T10:20:32+02:00 Boris A. Novak sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek je posvečen zgodovini <em>Sarajevskih zvezkov</em>, pogumnega, umetniško in intelektualno ambicioznega projekta ponovne graditve komunikacijskih mostov med pisatelji različnih narodov nekdanje Jugoslavije, ki so se po tragičnih vojnah znašli ločeni z visokimi mejami novonastalih držav. Avtor, slovenski pesnik, prevajalec in profesor primerjalne književnosti, je bil eden izmed ustanovnih članov uredništva te publikacije. Ustanovitelji <em>Sarajevskih zvezkov</em>, ki sodijo med najboljše pisatelje in intelektualce svojih jezikov in kultur, niso imeli nikakršnega namena oživljati propadlo Jugoslavijo ali pa ustanoviti novo, tretjo Jugoslavijo (po kraljevini in socialistični federativni republiki). Njihova ambicija je bila v političnem smislu neprimerno skromnejša, v umetniškem, intelektualnem in etičnem smislu pa kar najvišja – literarno artikulirati stanje sveta ter eksistencialno počutje posameznika po koncu velikih utopičnih zgodb, razpadu jugoslovanskega projekta »bratstva in enotnosti« ter padcu socializma, velikega političnega projekta 20. stoletja, ki je najprej ideološko skrepenel v totalitaristično strahovlado, spričo spodletele demokratizacije pa se je v obdobju jugoslovanskih vojn še zadnjič vrnil kot vampir krvoločnega nacionalizma.</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8029 Srbski roman po koncu utopije: »rekonstruktivno« proti »dekonstruktivnemu« pisanju? 2020-09-09T20:47:13+02:00 Vladimir Gvozden sdpk@zrc-sazu.si <p>Številni srbski romani osemdesetih in devetdesetih 20. stoletja so se obrnili k starejši, domnevno pozabljeni zgodovini, ki obsega predmoderno obdobje od srednjega veka do razsvetljenstva. Zdi se, da so ta obrat spremljali politični idealizem in narodno-emancipatorična gorečnost po razpadu socialistične Jugoslavije in njene kulturne politike. Ta članek bo kritično raziskal tri izjemno uspešne primere historičnega postmodernizma v sodobni srbski literaturi: <em>Hazarski slovar </em>(1984) Milorada Pavića, <em>Usoda in komentarji </em>(1993) Radoslava Petkovića in <em>Obleganje cerkve svetega Odrešenja </em>(<em>Opsada crkve Svetog Spasa</em>, 1997) Gorana Petrovića. Ta »zgodovinski obrat« historičnega postmodernizma je mogoče pojasniti tako kot zmoten poizkus povratka h koreninam kakor tudi kot posebno arheologijo, s katero skuša pisanje raziskati nevarni sodobni temelj politične, kulturne in ekonomske tranzicije od socialističnega sistema k demokraciji in kapitalizmu. Zdi se namreč, da ta tip »rekonstruktivnega« romanesknega pristopa, ki ga je mogoče videti kot namerno postmoderno dvojno kodiranje, lahko razumemo kot iskanje srbskega kulturnega kapitala, ki ga je mogoče zlahka – morda kar prezlahka – najti v daljni preteklosti. Članek pa analizira tudi »dekonstruktivne« romane, kot so <em>Bait </em>(1996) Davida Albaharija, <em>Dež in papir </em>(<em>Kiša i hartija</em>, 2004) Vladimirja Tasića in <em>Bernardijeva soba </em>(2011) Slobodana Tišme. Ti romani pokažejo, da kompleksnosti, povezane z zatonom metanaracij, v literarnem delu ni lahko prikazati. »Dekonstruktivni« roman prek figure šibkega subjekta lahko vtisne sebe v neznano, prekinja kode, prečka meje in zid simboličnega reda kapitalizma in socializma ter njune produkcije želje. Na koncu članka je prikazano, kateri paradoksi so inherentni obema tipoma pisanja.</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8030 Spomin na avantgardo in novi val v sodobnem srbskem romanu 2020-09-09T20:48:03+02:00 Marko Avramović sdpk@zrc-sazu.si <p>Razprava obravnava dve pretekli obdobji 20. stoletja v nekaj reprezentativnih srbskih romanih ob prelomu 20. stoletja v 21. To so osemdeseta leta in obdobje novega vala v Jugoslaviji, se pravi obdobje, ki je bližje preteklosti, a o katerem je še vedno mogoče pisati z vidika neposredne priče, in obdobje avantgarde, se pravi obdobje med obema svetovnima vojnama, ki je v umetnosti zaznamovano z različnimi gibanji zgodovinske avantgarde. Interpretirani so <em>Milenij v Beogradu </em>(2000) Vladimirja Pištala, <em>Vrt v Benetkah </em>(2002) Milete Prodanovića ter <em>Dež in papir </em>(2004) Vladimirja Tasića. V teh romanih je še posebej opazno, da sta omenjeni obdobji najpogosteje povezani kot del istih ustvarjalnih in intelektualnih tokov v 20. stoletju.</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8031 Kognitivisitčna interpretacija družbene funkcije empatije v drami Kasandra Borisa A. Novaka 2020-09-09T21:13:41+02:00 Igor Žunkovič sdpk@zrc-sazu.si <p><em>Kasandra</em> slovenskega pesnika in dramatika Borisa A. Novaka je nastala po avtorjevi izkušnji balkanskih vojn, zato ni presenetljivo, da ima družbenokritično perspektivo. V drami je izpostavljen pojav vojne travme in njene razrešitve v postsocialističnem kontekstu, to je v kontekstu razpada Jugoslavije. A drama na ozadju historičnih referenc obravnava individualno raven doživljanja vojnih dogodkov, vključno s posilstvi in uboji. Klasična starogrška zgodba je premeščena v sodobni čas, s čimer Novak izpostavi nadčasovnost travm, ki jih povzročajo vse vojne od Troje dalje. A Novakova drama se konča na nov način, in sicer s Kasandrinim odpuščanjem Agamemnonu. Razrešitev se izkaže za zanimivo, po eni strani zaradi svoje nepričakovanosti in izjemnosti, po drugi strani pa zaradi osredotočanja na subjektivni vidik pomiritve. V članku na teoretski podlagi kognitivne literarne vede, zlasti s pomočjo razlikovanja med kognitivno in emotivno empatijo, analiziram okoliščine, kognitivne mehanizme in socialno funkcijo Kasandrine odločitve, da odpusti Agamemnonu. Ta ima z evolucijsko-socialnega vidika sprva razdiralno oz. tekmovalno funkcijo, z osebnega vidika pa omogoča individualno samo-izpolnitev skozi ljubezen. Kot temeljno vprašanje Novakove drame se nazadnje izkaže sledeča dilema: ali je mogoče na ravni kognitivistične analize upravičiti bodisi individualno bodisi kolektivno premagovanje travme na Kasandrin način.</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8032 Neodločljivost v poeziji Tomaža Šalamuna 2020-09-09T20:49:14+02:00 Alen Širca sdpk@zrc-sazu.si <p>Razprava se ukvarja s poezijo Tomaža Šalamuna, in sicer skuša ovrednotiti njegov izjemno obsežen pesniški korpus v celoti. Najprej ponuja kratek (nepopoln) pregled pomembnejših kritiških in literarnozgodovinskih ocen Šalamunove poezije, potem pa analizira njegovo afiniteto do religioznega diskurza, ki ga ustvarjalno vpleta v svoje pogosto disjunktivne pesniške kompozicije. Vprašanje, ki se ob tem postavlja, je, ali gre tu v temelju za izrekanje neke religiozne izkušnje oziroma hrepenenja po njej in s tem za poezijo, ki izreka neki »metafizični« smisel, ali pa gre samo za simulacijo religioznega jezika in tako za »poezijo površine« v neoavantgardnem ključu? Ob pomoči Derridajevega koncepta »neodločljivosti« članek pokaže, da je Šalamunova poezija strukturirana tako, da se je nemogoče odločiti tako za eno kot za drugo opcijo. Na koncu članek opozarja na to, da je Šalamun pomembno vplival tudi na srbsko pesništvo od sedemdesetih let 20. stoletja naprej. Kratka analiza pesmi »Šalamun« Nenada Jovanovića ponuja spodbudo za ta slabo raziskani literarni vpliv slovenske literaturo na srbsko.</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8033 Dialoškost v sodobni slovenski poeziji: vpeljava persone kot vidik zunanje dialoškosti 2020-09-09T20:49:52+02:00 Varja Balžalorsky Antić sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek je uvod v širše zasnovano raziskavo o artikulaciji in konfiguraciji subjektov v najsodobnejši slovenski poeziji. Po kratkem povzetku vrst dialoškosti pri Bahtinu in sklepih iz ponovnega branja Bahtinovih tez o monološkosti poezije sledi predstavitev njegove tipologije dialoških odnosov v prozi z vidika prenovljenega pojma lirskega subjekta. Drugi del periodizira krepitev dialoškosti v sodobni slovenski poeziji pri avtoricah in avtorjih različnih generacij. Razlika je med dialoškimi strategijami v strukturaciji pesemskega diskurza in subjekta oziroma subjektov na različnih pesemskih ravneh (tj. govorne strategije in pozicioniranja izjavnih subjektov) in, na drugi strani, uprizarjanjem razpada trdnih pojmovanj (filozofske kategorije) subjekta ali (sociološke kategorije) individuuma znotraj monoloških pesniških postopkov. Z vidika pesniških strategij in vidika rekonceptualiziranega lirskega subjekta se novejši pojavi dialoškosti na ravni pesmi v večji meri pogosto vgrajujejo v navidezni monološki model subjektne konfiguracije: mnoštvenost pesemskega subjekta se uveljavlja predvsem na ravni sistema pesniške knjige, manj pa na ravni mikrosistema pesmi ali celo same izjave. Zato je mogoče govoriti o močnem toku zunanje dialoškosti. Sklepna analiza petih zbirk predstavi pojav, ki bi ga glede na Bahtinovo tipologijo lahko uvrstili v zunanji tip dvoglasne besede: vpeljavo pesmi s persono oziroma pesemskih knjig s persono (<em>Oblak in gora</em> Iva Svetine, <em>Opus quinque dierum</em> Taje Kramberger, <em>Izganjalci smisla</em> Milana Dekleve, <em>Trpljenje mlade Hane</em> Katje Gorečan, <em>Hemingwayeve ustnice</em> Krištofa Dovjaka).</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8034 Teoretska opredelitev in vloga dramatike v jezuitskem redovnem ustroju 2020-09-09T21:23:09+02:00 Monika Deželak Trojar sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek obravnava pojav jezuitske dramatike, ki zajema vso dramsko dejavnost jezuitov znotraj njihovih kolegijev, tako adaptacije starejših (antičnih in humanističnih) dramskih besedil kot tudi njihove avtorske drame, tako šolske kot verske predstave ne glede na mesto uprizoritve (avditorij, učilnica, šolska avla, cerkev, šolsko dvorišče, ulica itd.). V prvem delu se osredotoča na opredelitev jezuitske dramatike, kot jo je mogoče razbrati iz temeljnih dokumentov jezuitskega reda: <em>Ustanovnih listin Družbe Jezusove</em>, <em>Konstitucij Družbe Jezusove</em>, <em>Načrta in ureditve študija Družbe Jezusove</em> in <em>Pravil Družbe Jezusove</em>. V nadaljevanju predstavi glavne teoretike dramatike iz jezuitskih vrst od začetkov do razpustitve reda (Jakob Pontanus, Martin Delrio, Antonio Possevino, Alessandro Donati, Jakob Masen, Athanasius Kircher, Nicolaus Avancini, Claude-François Menestrier, Franz Lang in Franz Neumayr), njihovo načelno izhodišče v antični teoriji drame in naslonitev na humanistično šolsko ter srednjeveško duhovno dramo. Prikaže prilagoditev omenjenih modelov jezuitskim vzgojnim, didaktičnim in katehetičnim potrebam ter duhu časa, v katerem je jezuitska drama nastala in se razvijala. Opozori na glavno posebnost jezuitske dramatike, željo po vplivanju na čute gledalcev, ki se kaže v njihovi naklonjenosti avdiovizualnim učinkom, emblemom, simbolom, personifikacijam in alegorijam. Ob tem prispevek poudari, da je duhovni temelj takšnega dojemanja dramatike treba iskati v <em>Duhovnih vajah</em> ustanovitelja reda, sv. Ignacija Lojolskega. V njih je kot glavna cilja jezuitskega reda izpostavil odvračanje ljudi od greha in spodbujanje h kreposti.</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8035 Avtorske pravice v češki literaturi na prelomu 19. in 20. stoletja: Jiráskov spor za Pasjeglavce 2020-09-09T21:45:25+02:00 Miloš Zelenka sdpk@zrc-sazu.si <p>Razprava obravnava teoretske in zgodovinske vidike avtorskega prava v obdobju Habsburške monarhije na primeru nedovoljene gledališke priredbe romana Aloisa Jiráska <em>Pasjeglavci</em> (<em>Psohlavci</em>), ki jo je 1899 pod naslovom <em>Jan Sladký Kozina</em> napisal in uprizoril Jan Baptist Kühnl (1849–1904), dramatik, prevajalec in eden prvih plagiatorjev v zgodovini češke književnosti. Leta 1899 je Jirásek dobil tožbo proti nezakoniti uprizoritvi na podlagi cesarskega zakona št. 197/1895 o zaščiti avtorskih pravic za literarna, umetniška in fotografska dela, ki je nadgradil cesarski patent iz leta 1846 (nekatere formulacije v njem so prešle v avtorsko pravo neodvisne Češkoslovaške). Toda leta 1920 sta Kühnlovi vdova Marie in hči Marie Luisa igro izdali v knjižni obliki, pri čemer sta besedilo iz leta 1899 le jezikovno posodobili. Jirásek je l. 1921 dobil še eno tožbo proti plagiatorstvu, ki kaže na pomen avtorskih pravic kot manifestacije duhovne, nesnovne lastnine, ki jo je treba pravno zaščititi, z literarnega vidika pa demonstrira primer plagiata kot neinventivne imitacije, ki si izposoja »celotno zgradbo, romaneskno zgodbo in posamezne sestavine« literarnega dela.</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8037 Prevajanje ideoloških referenc: primer Alana Forda 2020-09-09T21:24:01+02:00 Ana Beguš sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek analizira prevajanje ideoloških referenc v treh številkah italijanskega stripa <em>Alan Ford</em>. Strip je v hrvaščino prevedel Nenad Brixy, prevajalec, pisec in urednik pri zagrebškem časopisu <em>Vjesnik</em>, ki je tudi predlagal njegovo objavo v hrvaščini. Brixyjev prevod, ki je v nekdanji Jugoslaviji postal legendaren predvsem zaradi humorja, je relativno svoboden in prej kulturna priredba kot zvest prevod. Analiza treh izbranih epizod kaže, da so vse ideološke reference v dveh epizodah, ki so bile objavljene v istem zaporedju kot v italijanskem izhajanju, prirejene, medtem ko je prevod tretje analizirane številke, <em>Formule</em>, ki je bila objavljena šele kasneje, znatno bolj dobeseden, zato ga ne moremo pripisati Brixyju, četudi je v kolofonu tudi pri tej številki naveden kot njegov prevajalec.</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8038 Preoblikovanje identitet v Temnih skrivnostih avstralske staroselske pesnice Jeanine Leane 2020-09-09T21:24:26+02:00 Danica Čerče sdpk@zrc-sazu.si <p>Prispevek obravnava sodobno avstralsko staroselsko poezijo in še posebej pesniško zbirko <em>Temne skrivnosti </em>Jeanine Leane. Z razcvetom sredi osemdesetih let 20. stoletja je avstralska staroselska poezija postala pomemben medij za artikulacijo kritičnih misli staroselcev. Z edukativno in zdravilno vlogo, ki jo opravlja s poseganjem v navidezno neukinljiva binarna nasprotja avtoritativnega diskurza, predstavitvijo zamolčane avstralske zgodovine in zahtevo po spremembah, je ta poezija postala del produkcije, ki je bila do nedavnega v izključni domeni Evropejcev. Z izhodiščem v kritiški misli o pomembni družbeni vlogi književnih besedil in opirajoč se na kritiko koncepta evropocentrizma, pričujoči članek raziskuje, kako Leane s problematizacijo stereotipov kot glavne strategije kolonialnega diskurza intervenira v javno dinamiko rasne separacije in destabilizira domneve o legitimnosti reprodukcije kolonialnih razlik. Končna ugotovitev je, da njen pesniški svet opravlja osebno in kolektivno opolnomočenje avstralskih staroselcev in ustvarja pogoje za boljšo kvaliteto medrasnih odnosov.</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8039 Mitološke transformacije v pesmi »The Tyger« Williama Blaka in v ciklu »Tu je bil tiger« Gregorja Strniše 2020-09-09T21:24:53+02:00 Dušan Živković sdpk@zrc-sazu.si <p>V članku so analizirane osnove, procesi in funkcije mitoloških transformacij v pesmi »The Tyger« Williama Blaka in v ciklusu pesmi »Tu je bil tiger« Gregorja Strniše. Preučene so podobnosti in posebnosti Blakovih poetičnih značilnosti v primerjavi z zgradbo Strniševega mitopoetskega sveta, njuni skupni mitološki viri, pa tudi specifičen odnos med romantičnimi vizijami Williama Blaka in Strniševo moderno perspektivo. Obravnavani so naslednji vidiki: 1. splošne poetske odlike; 2. analiza simbolnih sistemov; 3. narava in funkcija prostorsko-časovnih odnosov; in 4. značaj mitopoetske slike tigra v iskanju spoznanj božanskega smisla, večnosti, minljivosti in smrti. Poleg poudarjanja pomena mističnih tendenc Williama Blaka je cilj tega prispevka pokazati, da tudi poezija Gregorja Strniše pripada vrhovom svetovne književnosti, in sicer kot originalna poetska vizija, ki je ustvarila inovacije v kontekstu modernih mitoloških transformacij.</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8040 Charles Simic, ameriška poezija in srbska kritična recepcija 2020-09-09T21:25:18+02:00 Bojana Vujin sdpk@zrc-sazu.si Sonja Veselinović sdpk@zrc-sazu.si <p>Charles Simic (1938), ameriški pesnik srbskega rodu, že desetletja velja za pomemben del tako ameriške kot srbske pesniške scene, vendar iz različnih vzgibov. V tem članku bomo obravnavali recepcijo Simicevega dela v srbski kritiki, in sicer s preučitvijo prevodov njegove poezije in njeno kritiško interpretacijo. Čeprav Simica nesporno štejemo za avtorja ameriškega literarnega kanona, saj so na njegovo ustvarjalnost vplivali ameriški modernisti in postmodernisti (npr. Williams, Stevens ali Ashbery), se je srbska kritika še nedavno usmerjala predvsem v njegove rodovne korenine in njihov domnevni vpliv na njegovo delo. Po pregledu Simicevih poglavitnih tematskih in kompozicijskih elementov v ameriškem kontekstu ga lahko nedvomno umestimo v ameriško pesniško tradicijo, a obenem ni mogoče spregledati elementov srbske poezije, odločilnih za njegov pesniški razvoj, denimo vplivi Pope, Tadića in Ristovića. Kronološki pregled recepcije Simiceve poezije v Srbiji omogoča prepoznanje političnih in poetoloških razlogov za vključevanje tega ameriškega pesnika v srbsko kulturo.</p> 2020-09-09T00:00:00+02:00 Copyright (c)