https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/issue/feed Primerjalna književnost 2020-11-08T12:22:16+01:00 Marijan Dović marijan.dovic@zrc-sazu.si Open Journal Systems <p><em>Primerjalna književnost </em>je znanstvena revija, ki jo od leta 1978 izdaja Slovensko društvo za primerjalno književnost. Izhaja trikrat letno in objavlja izvirne razprave s področij primerjalne književnosti, literarne teorije, metodologije literarne vede, literarne estetike in dru­gih strok, ki obravnavajo literaturo in njene kontekste. Zaželeni so tudi meddisciplinarni pristopi. Revija objavlja prispevke v slovenščini ali angleščini, izjemoma tudi v drugih jezikih. Vsi članki so recenzirani.</p> <p>ISSN tiskane izdaje: 0351-1189<br>ISSN spletne izdaje: 2591-1805</p> https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8043 O literaturi med revolucijo in tranzicijo 2020-11-08T10:35:22+01:00 Marko Juvan sdpk@zrc-sazu.si 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8042 Usoda maja ‘68 in (post)socializem: literatura med revolucijo in tranzicijo 2020-11-08T12:00:09+01:00 Marko Juvan sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek na podlagi pojmovanja, da je za modernizem odločilna »predstavna bližina družbene revolucije« (Anderson) v perspektivi teorije svetovnih-sistemov obravnava neoavantgardistično radikalizacijo modernizma v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja. Pri tem se osredotoča na literarno in teoretsko polje kapitalistične Francije v primerjavi s pospešenim razvojem obeh področij v socialistični periferiji svetovnega modernizma – v neuvrščeni in samoupravni Jugoslaviji. Interpretira povezovanje eksperimentalne literature in (post)strukturalistične teorije v Sloveniji »dolgega leta 1968« od prvotnega zavezništva neoavantgardnega tipa do razkola sredi sedemdesetih let. V sklepu nakaže divergentne interpretacije zgodovinskega procesa med poskusom študentske revolucije 1968 in letom 1989, ko globalizirani kapitalizem prevlada socializem, modernizem pa preide v postmodernizem.</p> 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8044 Civilna družba in umetniški/teoretski proizvajalci kot vzporedni polis? Nekaj razmislekov o paradoksih disidentske kulture od 1968 do 1989 in pozneje 2020-11-08T12:10:12+01:00 Matteo Colombi sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek obravnava češkoslovaško disidentsko kulturo po letu 1968, zlasti gibanje Listine 77 in njegovo zapuščino po letu 1989. V središču članka je koncept vzporednega polisa, ki ga je vpeljal Václav Benda in o katerem so disidenti veliko govorili: ideja o ustvarjanju novih in neodvisnih kulturnih, gospodarskih in medijskih struktur vzporedno z uradnimi strukturami. Razprava vzporedni polis obravnava kot instrument, s katerim so si gibanja iz leta ‘68 in po njem, ki so jih vodili intelektualci, umetniki in teoretiki, prizadevala za emancipacijo in diverzifikacijo civilne družbe tako v kapitalističnih kot v socialističnih državah. Zgodovina vzporednega polisa je ob propadu socialističnega sveta po letu 1989 razkrila, da je bila ideja civilne družbe iz leta 1968 ambivalentna, Listina 77 pa se je izkazala za heterogeno gibanje. Mnogi nekdanji člani Listine so začeli verjeti, da bo kapitalizem zagotovil boljšo prihodnost civilne družbe kot socializem, spet drugi pa tega stališča niso sprejeli. Še več, tudi med zagovorniki kapitalizma ni bilo prave enotnosti (nekateri so bili blizu neoliberalizmu, drugi so bili do njega kritični). V nasprotju s šestdesetimi in sedemdesetimi leti zdaj v civilni družbi med temi različnimi stališči ni bilo dialoga, namesto tega sta prevladovali radikalizacija in ekskluzivnost. Radikalna levica, anarhokapitalizem in krščanski fundamentalizem so razvili svoje in medsebojno izključujoče se pripovedi o zapuščini vzporednega polisa.</p> 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8045 Lastništvo zla: 1968, 1989 in integracija nove desnice 2020-11-08T11:36:27+01:00 Branislav Jakovljević sdpk@zrc-sazu.si <p>1968 je bilo prelomno leto ne samo za novo levico, ampak še bolj za vzpon nove desnice. Izkazalo se je, da če je leto 1968 »pripravilo« leto 1989 kot naslednjo prelomnico v evropski in svetovni zgodovini, se je verjetno to zgodilo bolj s pomočjo idej nove desnice, ki so sčasoma zagotovile ideološko utemeljitev za neliberalne demokracije v srednji in vzhodni Evropi. Jugoslavija je pomembno mesto v tej zgodovini ne le zaradi zgodnje izpostavljenosti idejam nove desnice prek dela slikarja in publicista Dragoša Kalajića, temveč tudi zato, ker je Radomir Konstantinović v svoji temeljni knjigi <em>Filozofija palanke </em>(1969) predvidel vzpon nove desnice in ponudil prodorno kritiko njenih temeljnih izhodišč.</p> 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8046 Med novo občutljivostjo in transgresijo: slovenske alternativne umetniške prakse – OHO in NSK 2020-11-08T12:14:24+01:00 Miško Šuvaković sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek primerja strateške pesniške in politične podobnosti oziroma razlike med konteksti neoavangardne in retroavantgardne prakse v povezavi z estetskimi, umetniškimi in kulturnimi revolucijami. Sopostavim dva revolucionarna potenciala in učinka njunega udejanjanja: utopije in projekcije mednarodne revolucije, ki se nanašajo na »novo senzibilnost« in enotnost »umetnosti in življenja« (v letu 1968), ter več projektov in praks, ki spodkopavajo totalitarne sisteme, od punkovskega cinizma do nacionalnih revolucij leta 1989, ki so strmoglavile realsocializem v vzhodni in srednji Evropi. V primerjalni razpravi se osredotočam na dva konkretna primera v slovenski umetnosti in alternativni kulturi, pri čemer poudarjam položaj »eksperimentalne poezije«, »nove senzibilnosti« in »konceptualne umetnosti« skupine OHO, ki deluje med letoma 1966 in 1971, ter stališče »političnega cinizma« in »retro-avantgardne umetnosti« v gibanju Neue Slowenische Kunst, ustanovljenem leta 1984.</p> 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8047 Kralj mučenik in sproščena opatinja: dva netipična svetnika iz istega družinskega gnezda 2020-11-08T12:22:16+01:00 Alenka Divjak sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek primerja dva svetnika, člana kraljevske družine v anglosaškem kraljestvu Northumbriji, brata in sestro, sv. Oswalda, kralja mučenca, in sv. Aebbe, opatinjo. Članek razpravlja tudi o začetnih zadržkih Cerkve v Northumbriji glede vzpostavitve kulta sv. Oswalda (634–642), za kar si je prizadevala Oswaldova družina ob podpori prebivalstva. V nasprotju z Oswaldom, ki je bil kljub globoki vernosti izrazito vpet v posvetno življenje, je bila njegova (pol)sestra Aebbe (ok. 615–683) dejavna kot opatinja in ustanoviteljica samostanske skupnosti v Coldinghamu (današnja južna Škotska). Zavzemanje za Oswaldov kult se je začelo že v prvih letih po njegovi smrti, medtem ko se je Aebbin kult začel uveljavljati šele v dvanajstem stoletju, toda drugače kot sv. Oswald Aebbe ni nikoli dosegla mednarodne prepoznavnosti, vseeno pa je bila zelo cenjena krajevna svetnica zaradi ozdravitvenih čudežev.</p> 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8048 Prve literarne pravljice francoskega salonskega vala: hibridna žanrska zvrst 2020-11-08T11:37:48+01:00 Lilijana Burcar sdpk@zrc-sazu.si <p>Del ideološke zapuščine romantičnega 19. stoletja je prepričanje, da naj bi pravljice odsevale motiviko ljudskih pripovedi. Literarnozgodovinska veda dokazuje, da so pravljice hibridna literarna zvrst, ki je vzniknila v okviru francoskega salonskega gibanja ob koncu 17. stoletja. Salonske pisateljice, ki so bile nosilke novega žanra, so se skupaj s Perraultom naslonile na že obstoječe literarne predloge predstavnikov renesančne novele in srednjeveškega viteškega in pastoralnega romana. Iz žanra renesančnih novel so prevzele narativni prijem okvirnih pripovedi, v katerih so opisovale salonsko okolje in pripovedne načine, na katere so nastajale nove pripovedi, ki so jih okvirile še drugače. Vsako pravljico so opremile s posvetilom in uvodom, na koncu pa še s pojasnilom, največkrat v obliki opombe, pri čemer so predstavile svoja teoretska razmišljanja in literarne vire, po katerih so se zgledovale. Iz žanra srednjeveškega viteškega in pastirskega romana so prevzele arhetipskost aristokratske dvorne kulture in neotipljivost prostora in časa, ki ga podčrtuje družbena nezaznamovanost, kar je pravljicam dalo pečat tipske statičnosti. Tem predelavam in dopolnitvam literarnih predlog zgodnejših obdobij so dodale še elemente magičnega, ki so si jih izposodile deloma iz antične mitologije in deloma iz čudežnih pripovedi, značilnih za ljudsko pripovedništvo, s poudarkom na vilah in njihovi magični moči.</p> 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8050 Yeatsove maske in Pessoovi heteronimi v luči zahodnega ezoterizma 2020-11-08T11:57:25+01:00 Lara Gea Vurnik Navinšek sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek obravnava vpliv zahodnega ezoterizma oziroma okultizma na življenje in delo Williama Butlerja Yeatsa in Fernanda Pessoe. Pri tem je posebna pozornost posvečena pesniški tehniki »kreativne disociacije« od lastnega jaza ali »depersonalizacije«, kot je svojo heteronimijo označil Pessoa. Gre za bistveno skupno potezo Yeatsove in Pessoove poetike, ki ni le paradigmatsko modernistična, temveč tudi poudarjeno ezoterična. Kot ezoterične razumemo različne tokove, ki so se skozi zgodovino razvili vzporedno z organizirano religijo na eni in razsvetljenskim racionalizmom na drugi strani ter s tem tvorijo t. i. »tretji steber zahodne kulture«. Yeatsovo teorijo maske so v veliki meri definirale tudi ideje, ki jih je pridobil v svojih letih članstva v Hermetičnem redu Zlate zore, na nastanek Pessoovih heteronimov pa je vplivalo njegovo prakticiranje spiritizma, medijstva in avtomatskega pisanja. Delo obeh avtorjev tako lahko razumemo kot modernistični umetniški izraz, ki se je izoblikoval v tesnem kontaktu z zahodnim ezoterizmom.</p> 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8051 Zenitistični koncept barbarogenija kot kritika zahodnoevropske kulture 2020-11-08T12:19:22+01:00 Kristina Pranjić sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek tematizira podobo balkanskega človeka barbarogenija, kot jo zasnuje eden od osrednjih predstavnikov jugoslovanske avantgarde Ljubomir Micić. Ideji barbara-genija in balkanizacije/barbarizacije Evrope se razvijeta v reviji Zenit, prav tako pa sta zastopani v Micićevi poeziji in prozi (roman <em>Barbarogenij Decivilizator</em>). Podobne sintagme najdemo tudi pri Srečku Kosovelu in akterjih ljubljanske revije <em>Tank</em>. Le-te kažejo na oblikovanje posebne lokalne identitete, ki vzpostavlja tudi nacionalni kontekst njihovega dela. S tem pa pričajo tudi o izvirni misli in umetnostno-zgodovinski specifiki jugoslovanske avantgardne struje, povezane s specifičnimi družbeno-političnimi dogodki v prvih desetletjih 20. stoletja. Funkcija avantgardističnega vračanja k nacionalnim koreninam je sprevračanje hierarhiziranega razmerja do Zahoda z radikalno avtostereotipizacijo. Tako internacionalizacija/kozmopolitskost kot radikalno izpostavljanje nacionalnih karakteristik se kažeta kot strategiji za transgresijo identitet in vzpostavljanje Balkana kot pluralne kulturne identitete s svojo ustvarjalno močjo znotraj jugoslovanske avantgarde.</p> 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8052 Misliti medkulturno literarno zgodovino na Slovenskem 2020-11-08T11:38:59+01:00 Anja Skapin sdpk@zrc-sazu.si <p>Razprava obravnava medkulturnost kot problematiko literatur v intra- in intersubjektivnem ter v intra- in interdiskurzivnem stiku, obenem pa osvetljuje nekatere možnosti za nadgradnjo slovenske literarne zgodovine in kanona. Osredotoča se na čas po osamosvojitvi, ko se je po eni strani povečalo zanimanje za raziskovanje preteklosti, po drugi strani pa so se že začele kazati smernice homogeno usmerjenega knjižnega (globalnega) trga. Slovenija se je po osamosvojitvi še vedno soočala z dvema prelomnicama: kako ohranjati lastno identiteto, kar je bilo takrat prvič povsem v rokah državne avtonomnosti; in kako poskrbeti za identiteto ter prepoznavnost malega naroda in male književnosti po padcu v hitro rastoči globalni knjižni trg. Na podlagi modela medkulturne literarne vede lahko vidimo, kako se lastno in tuje prepletata na vseh ravneh človekovega delovanja in posledično delovanja družbe ter kakšen vpliv ima to na izgradnjo dinamične identitete in dinamičnega literarnega kanona.</p> 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8053 Neslišnost jezika in odtujenost ženskih likov v romanih <em>Uliks</em> in <em>Slepa sova</em> 2020-11-08T11:39:18+01:00 Maryam Najafibabanazar sdpk@zrc-sazu.si <p>Razprava prikaže, kako so ženski liki v romanih <em>Uliks </em>in <em>Slepa sova </em>oropani sredstev za polno izražanje in sporočanje. Romana povezuje z odtujenostjo to, da z načinom reprezentiranja ženskega jezika pokažeta, kako pripovedovalci in fokalizatorji obeh romanov like – ženske like in ženske na splošno – odtujujejo od moških glasov in jih tako marginalizirajo. Opaziti je, da pripovedna sloga v <em>Uliksu </em>in <em>Slepi sovi </em>kljub svoji inovativnosti in eksperimentalnosti še vedno odmerjata zanemarljivo malo prostora ženskim glasovom in jeziku, z redko izjemo notranjega monologa Molly Bloom. V luči sodobnega razumevanja je mogoče Mollyjino pripoved brati, kot da na nek način izhaja iz »semiotičnega« (kar nakazuje predvsem odsotnost ločil), kot nekaj, kar subvertira ustaljeno disciplino jezikovne rabe (oz. »simboličnega«), in zato kot primer »ženske pisave«.</p> 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8054 Iskanje smisla in iluzija pobega: <em>Pobegli konj</em> Martina Walserja – novela o krizi srednjih let 2020-11-08T12:20:40+01:00 Sabina Osmanović sdpk@zrc-sazu.si <p>Članek analizira novelo <em>Runaway Horse </em>[Pobegli konj] (1977) Martina Walserja o krizi srednjih let. Opisuje iskanje smisla človeka v srednjih petdesetih letih, njegovo brezplodno eksistencialno ujetost in iluzijo o morebitnem begu iz tega brezna. Walser se je z novelo podal na široko polje filozofije, znotraj katerega raziskuje dvoumnost postmoderne eksistence in dvom v tradicionalni način življenja. Poleg tega je eden prvih pisateljev, ki se je na umetniški način lotil zelo kontroverzne teme – starostne krize in s tem povezanih izzivov, zlasti v času demografskih sprememb in »staranja družbe«. Vprašanje, ki se v noveli vztrajno zastavlja, je, kako živeti in kako ljubiti. Walser ne ponuja enostavnih odgovorov na vsa ta vprašanja, temveč izostruje težave, ki jih v vsakdanjem življenju le bežno zaznavamo, na najvišji literarni in filozofski ravni. Zato se zdijo njegovi liki tako verodostojni in zato je <em>Pobegli konj </em>tako očiten primer izrazne moči literature.</p> 2020-11-08T00:00:00+01:00 Copyright (c)