Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost <p><em>Primerjalna književnost </em>je znanstvena revija, ki jo od leta 1978 izdaja Slovensko društvo za primerjalno književnost. Izhaja trikrat letno in objavlja izvirne razprave s področij primerjalne književnosti, literarne teorije, metodologije literarne vede, literarne estetike in dru­gih strok, ki obravnavajo literaturo in njene kontekste. Zaželeni so tudi meddisciplinarni pristopi. Revija objavlja prispevke v slovenščini ali angleščini, izjemoma tudi v drugih jezikih. Vsi članki so recenzirani.</p> <p>ISSN tiskane izdaje: 0351-1189<br>ISSN spletne izdaje: 2591-1805</p> sl-SI marijan.dovic@zrc-sazu.si (Marijan Dović) uros@zrc-sazu.si (Uroš Parazajda) ned, 24 nov 2019 10:11:25 +0100 OJS 3.1.2.4 http://blogs.law.harvard.edu/tech/rss 60 Stiki in podobnosti med slovensko in ameriško poezijo https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7689 Darja Pavlič Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7689 Kaj Slovenci počnemo z ameriško poezijo? https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7690 V zadnjih štirih desetletjih se je interes za ameriško poezijo zelo povečal: prevajamo klasike sodobne ameriške poezije, začenši z W. Whitmanom in W. C. Williamsom, nato W. Stevensa, pesnike beat generacije in newyorške šole, vse do mlajših, še ne kanoniziranih, pri čemer so prevajalci večinoma sami pesniki in pogosto tudi pisci uvodnih predstavitev. Pesniki, ki so v 90. letih 20. stoletja slovensko poezijo usmerili v postmodernizem in jo sproščali disidentske dediščine elitnega modernizma, so si prisvajali in na domače razmere prilagajali subjektove drže, pesniške postopke, motivno-tematske, žanrske in jezikovne izbire (odprtost, pogovorni jezik, pripovedovanje osebne zgodbe, vključevanje popularne kulture, medijev in glasbe, urbana resničnost), ki jih je uveljavila določena ameriška poezija, ter z njimi prenavljali domačo tradicijo. Namesto raziskave »vplivov« je s teorijo intertekstualnosti predstavljen način odzivanja, individualnega presnavljanja in preoblikovanja impulzov iz ameriške poezije v prijateljsko povezanem krogu ljubljanskih pesnikov Toneta Škrjanca, Primoža Čučnika, Gregorja Podlogarja in Ane Pepelnik. Njihove dinamične podobe izhajajo iz subjektivnega doživljanja urbane resničnosti, ki preplavlja govorca, do sodobnih družbenih pojavov imajo kritičen in ironičen odnos, igrivo eksperimentirajo z jezikom, posnemajo govorjeni jezik ter duhovito preoblikujejo prevzete modele. Prisvajanje tujega poteka skozi filter avantgardnih postopkov (kolažiranje), filozofijo nedoločenosti, časovno odvijanje glasbe ali pa ga spreminjajo v gradivo recikliranja (remakea). Irena Novak Popov Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7690 Poezija v prostem verzu: tradicija Walta Whitmana v sodobni ameriški in slovenski poeziji https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7691 Razvoj slovenske poezije po letu 1950 se da razumeti kot prozaizacijo in estetsko inverzijo, pisanje poezije v prostem verzu pa kot poezijo v prozi. Ker mnogi literarni zgodovinarji izum prostega verza pripisujejo ameriškemu pesniku Waltu Whitmanu, razprava uvodoma pojasni, na podlagi kakšnih ustvarjalnih načel je ta zasnoval svojo zbirko <em>Travne bilke</em>. Številni sodobni ameriški pesniki se imajo za Whitmanove naslednike, podrobneje pa je predstavljeno, kako to razume bitnik Lawrence Ferlinghetti. Walt Whitman je v prvi polovici 20. stoletja vplival na Otona Župančiča in Antona Podbevška, v drugi polovici in do danes pa neposredno prek prevodov njegove poezije v slovenščino in posredno prek bitniških pesnikov na mnoge slovenske ustvarjalce. Zato lahko v določeni meri in ob upoštevanju drugih vplivov tudi na razvoj prostega verza pri nas gledamo kot na nadaljevanje Whitmanove tradicije. Razprava prikaže, kakšne ustvarjalne rešitve so v prostem verzu našli Andrej Brvar, Esad Babačić in Uroš Zupan. Igor Divjak Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7691 Pesem-kot-okolje pri Waltu Whitmanu in Otonu Župančiču https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7705 Razmerja med Whitmanovo in Župančičevo poezijo so kompleksnejša, kot se zdi na prvi pogled. Zato članek ne raziskuje samo neposredno dokazljivih vplivov, ampak se posveča tudi afinitetam, ki niso nujno posledica neposrednega vpliva. Zanimive so predvsem razlike in podobnosti njunih naravnanosti, opazovane v luči koncepta <em>pesem-kot-okolje</em> (ang. <em>environment-poem</em>), kakor ga je prav na podlagi Whitmanove poezije uvedel ameriški literarni teoretik Angus Fletcher, in koncepta <em>času neprimerno</em> (fr. <em>intempestif</em>), kakor ga je na podlagi Nietzschejevih pojmov volje do moči in večnega vračanja oblikoval Gilles Deleuze. Članek opazuje in ugotavlja manifestiranje teh konceptov in njihovo povezavo s konceptualno metaforo valovanja, ki pesnika tesno povezuje in upravičuje primerjalno branje. Pri tem članek izhaja iz teze, da vsak izviren ustvarjalni akt vsebuje določen element, ki ga nobena interpretacija ne more izčrpati. To je moment, ki sodi v vsakokratno sodobnost, a ga je hkrati mogoče izločiti iz te sodobnosti in ga obrniti zoper njo v upanju na čas, ki še pride; je tisto, kar iz umetniškega dela naredi enkraten eksperiment. Vzporedno branje obeh pesniških opusov z vidika pesmi-kot-okolja privede do spoznanja, da ne le Whitmanovega, ampak tudi Župančičevega pesniškega opusa, kljub njegovi raznolikosti, ni smiselno deliti na izrazito ideološko obarvane ali angažirane pesmi in na tiste, ki sodijo v »čisto liriko«. Jelka Kernev Štrajn Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7705 Vodenjaki med nami: poezija, neobvladljivost in možnosti demokratične politike https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7693 Ko slovenski pesnik Veno Taufer v svoji ekfrastični pesniški zbirki <em>Vodenjaki </em>(1986; <em>Waterlings</em>, 2000) raziskuje dela neolitskih kiparjev v Lepenskem Viru ob reki Donavi, za svoje bralstvo izkoplje in animira ključno figuro Vodenjaka. Ti umetniško izklesani kipi, ki jih je Taufer poimenoval »Vodenjaki«, predstavljajo hibridne humanoidne figure. Hibridnost je za kipe bistvena, saj jih prežame z estetsko vitalnostjo. To pomeni, da afektivna energija kipov kot ustvarjenih materialnih predmetov izhaja iz napetosti med različnimi figurativnimi oblikami, ki sestavljajo vsak kip. Še več, skrbno izdelana hibridnost prav tako nakazuje ustvarjalčevo razumevanje pomena umetnosti za um. Te fizične upodobitve hibridnosti navdihujejo metafizično razmišljanje o njej. Občinstvo prisilijo, naj razmisli o mejah oblik(e) in moči umetnosti, saj vsak kip spodbudi svojo gledalko, naj premisli, kako je tudi ona hibridno bitje v hibridnem svetu. Z drugimi besedami, Vodenjak postane metonimija za fenomenologijo, ki jo raziskuje ta članek. Seth Michelson Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7693 Elizabeth Bishop in vilanela: ena umetnost, ocean in dva jezika https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7694 Povod za nastanek tega prispevka je znana pesem Elizabeth Bishop »Ena umetnost« (»One Art«), ki kot vilanela izstopa v sodobni poetiki: združuje dolgotrajno zapuščino modernističnega svobodnega verza in številne veje eksperimentalne postmoderne poezije v Združenih državah Amerike. Podobno kot Ted Roethke tudi Elizabeth Bishop priznava tradicionalno šestkitično pesniško obliko z angleškim poimenovanjem »villanelle« ali »vilanelle« kot primeren medij za izražanje razmišljanja razgledane peripatetične lezbične pesnice poznega 20. stoletja. Formalno gre za anahronistično prisvajanje; v estetskem smislu gre za triumf. Vprašanja, ki jih odpira pesem Elizabeth Bishop in si jih ta prispevek zastavlja, so predvsem tri: prvo se dotika ustreznosti obstoječe terminologije za opredelitev koncepta refrena – tu avtorja predlagava vpeljavo novega termina: <em>polisemični refren </em>(angl. <em>polysemic repetend</em>). Drugo vprašanje se posveča globalnemu vplivu pesmi »One Art«. Nato prispevek obravnava prisotnost vilanele v slovenski poetiki ter se posveti slovenskemu prevodu vplivne vilanele »Ena umetnost«, saj je bil glede na formalno kompleksnost metrične sheme, rime in sistema refrenov za prevajalca Vena Tauferja nedvomno trd prevajalski oreh. Študija si tako prizadeva za razumevanje vzporednic v estetiki novega formalizma med ameriško in slovensko poezijo. Michelle Gadpaille,Tomaž Onič Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7694 Pesem »Teorija strun« Richarda Jacksona in interpretacija poezije kot nezavednega stroja https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7695 Pesem »Teorija strun« kot prvo nagovarja odnos med poezijo in njenim tolmačenjem (na ozadju teorije, fizike, psihoanalize ali celo filozofije). V članku vpeljem nekaj konceptov, ki se osredotočijo na »madež« pesmi. Tega sproži jalovost iskanja pomena konvencionalne interpretacije pesmi. Da bi lahko posegel onkraj uveljavljenega načina tolmačenja, se naslonim na vprašanje notranjega zdaj-časa in nezavednega pesmi. Kako se zgodi pesem? Kdaj pride do njene uresničitve? Interpretativna aktualizacija pesmi mora izbrisati kakršnokoli konkretno individualnost. To, kar velja za nezavedno v Lacanovi psihoanalizi, velja tudi za poezijo: delovanje nezavednega se pokaže v njeni deformaciji, ne pa v vsebini. Torej vsaka subjektivnost (lirični subjekt), ki se ohranja, usmeri pozornost bralca na tako deformacijo, na madež, na krik v pesmi. Kako se madež oblikuje tako, da gre za pesem (jalove ljubezni, melanholije), ne pa na primer za fizikalno teorijo ali za mistično kontemplacijo božanske luči? Pesem »Teorija strun« vibrira med okruški sanj in potlačenim, »zapackanim« spominom travmatičnega jedra, ki poganja ponavljanje nelagodja tesnobe in stresa. Upam, da bo moje interpretativno ukvarjanje s pesmijo »Teorija strun« izzvalo vznik eksistencialne Stvari, ki se nam bo ponudila kot dar v neznosnem izmikanju. In prav to je tisto, kar pripisujemo učinku poetične diskurzivnosti. Iztok Osojnik Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7695 Oplajajoče izmenjave https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7696 Prispevek izhaja iz poetičnega koncepta enosti jaza in sveta, kot ga je skozi Coleridgeevo branje nemških romantičnih filozofov izoblikoval pesnik William Wordsworth. Ta v svoji pesnitvi »Preludij« zavrača preprosti materializem in preprosti spiritualizem, podobno kot je Schelling zavrnil skrajni stališči, da poduhovljeni jaz ustvari svet ali da materialni svet ustvari jaz. Wordsworth trdi, da so stvari pol ustvarjene in pol zaznane, med svetom in jazom pa prihaja do oplajajočih izmenjav. Ideja o enosti, o zlivanju notranjosti in zunanjosti, zaznanega in zaznavajočega, je vplivala na številne različne pesnike. V članku primerjam različne načine videnja, ki skušajo razkriti omenjeno enost, in sicer pri slovenskih pesnikih, kot so Prešeren, Kosovel, Detela in Osojnik na eni strani, ter pri Jamesu Wrightu, Mary Oliver, Joan Murray, Wallacu Stevensu in Marku Strandu med ameriškimi pisatelji. Vprašanje vpliva je vsaj dvoumno, toda kar nakazujem, je določena podobnost, za katero se zdi, da izhaja iz dejanja, ki svet raziskuje skozi pisanje. Richard Jackson Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7696 Nevidne vezi: proučevanje povezav med poezijo Jean Valentine in Mete Kušar https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7697 Epigraf »A pencil / for a wing bone« (»Svinčnik / za lopatico«) v pesniški zbirki <em>Break the Glass </em>pesnice Jean Valentine (gre za verz Lorine Neidecker) spodbuja k razmisleku o tem, kako pisanje omogoča transcendenco. Podobno v svojem delu Meta Kušar razčeše zvezde z glavnikom in nato najde »zaveznika / počesanega / v tej votli deželi«. Pesnici, ki prihajata iz dveh po velikosti tako različnih držav, kot sta ZDA in Slovenija, in na kateri so vplivale ikone, kot sta Emily Dickinson in Marina Cvetajeva, sta ustvarili intimne in duhovno oplajajoče prostore, v katerih se zavest sreča s sublimnostjo. Avtorica se osredotoča na pogled Kušarjeve, da je Heraklit učitelj, ki »je razumel, da so nevidne vezi močnejše od vidnih«, ter proučuje tematske, literarne in slogovne povezave med tema dvema literarnima zvezdama, pa tudi nekatere razlike pri ustvarjanju poetike nevidnega, ki osvetljuje skrivnostno podzemlje človeške duše med obvladovanjem politične, filozofske in etične sfere sodobnega obstoja. Barbara Siegel Carlson Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7697 Zgodnja poezija Tomaža Šalamuna in ameriška eksperimentalna poezija https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7698 Razpravljam o zgodnji poeziji Tomaža Šalamuna s poudarkom na knjigi <em>Poker </em>(1966) kot izdelku hladne vojne, ki je nastal v geopolitičnem in geokulturnem kontekstu socialistične Jugoslavije. Študija prikazuje, kako nadnacionalni tokovi oblikujejo delo tega pomembnega slovenskega pesnika posebej pod hegemonsko vplivnim pesniškim poljem ameriške poezije in njenimi kontrapoetičnimi tokovi, ki so dobro znani po zdaj že ikoničnem naslovu antologije Donalda Allena <em>Nova ameriška poezija </em>(1960). Na začetku tega prispevka predstavim različne kontekste, v katerih sta napisani Šalamunova in ameriška eksperimentalna poezija, pri čemer primerjam socialistično in kapitalistično pesniško kulturo iz obdobja hladne vojne. V tem obdobju sta polji umetnosti in poezije doživeli dramatične spremembe, ki so vključevale prevpraševanje tradicionalnega pristopa k umetnosti in poeziji. Razložim pomen T. S. Eliota za tedanjo pesniško produkcijo. Potem se osredotočim na Šalamunovo zgodnjo poezijo iz <em>Pokra </em>(1966). Primerjam reizem v slovenski poeziji in objektivistični impulz v ameriški poeziji. Nato primerjam Šalamunove pesniške postopke s postopki, ki so jih uporabljali beatniki in newyorška šola, pa tudi zgodnja <em>language poetry</em>. Dubravka Đurić Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7698 Osebno izkustvo v sodobni slovenski in ameriški poeziji https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7699 V članku izhajam iz razumevanja lirike kot subjektivne literarne vrste, ki omogoča predstavljanje osebnih izkustev, tj. čustev, misli in čutnih doživljajev. Primerjava med slovensko in ameriško poezijo po drugi svetovni vojni pokaže, da je izpovedni način v obeh ostal stalnica do današnjega časa, pri čemer je lirski jaz v ameriškem prostoru deležen ostrejših in stalnih kritik. Delitev na konvencionalno (mainstreamovsko) in eksperimentalno poezijo, vse do pred kratkim značilna za ameriške literarnozgodovinske preglede, se v Sloveniji ni uveljavila, saj eksperimentalna poezija tu ni razvila svojega literarnega sistema. Pojem hibridna poezija, ameriški poskus preseganja binarnega modela, pa je mogoče vseeno uporabiti tudi za nekatere slovenske pesmi. Kot primer pesmi, ki sledi romantičnemu ali lirskemu modelu, analiziram pesem »Lakota« Jureta Jakoba. Kot ameriški zgled hibridnosti predstavljam pesem »Exercise 34 (1/3/02 PM)« Catherine Wagner in jo primerjam s pesmijo »Tehno« Ane Pepelnik. V obeh gre za spoj izpovedovanja in nekonvencionalnega sloga. Na vprašanje, zakaj ima izpovedovanje osebnega izkustva v sodobni slovenski in ameriški poeziji osrednjo vlogo, odgovorim s predlogom, da ga prepoznamo kot univerzalen in hkrati zgodovinsko pogojen pesniški postopek. Darja Pavlič Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7699 Parenetična retorika v govorih <em>In Matthaeum</em> Janeza Krizostoma: diatriba, lalija, protreptik https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7700 Razprava na primeru rabe literarnih žanrov moralne ekshortacije v govorih Janeza Krizostoma (347–407) problematizira odnos med klasično in krščansko retoriko v pozni antiki. Najprej identificira prvine diatribe, lalije in protreptika kot retoričnih zvrsti parenetične in simbolevtične (psihogoške) narave – ki jih je deloma že poznala klasična grška retorika, deloma pa se razvijejo v krogih poznoantičnih (helenističnih) filozofov in retoričnih teoretikov – in so najbolj vplivali na Krizostomovo ekshortativno eksegezo. V drugem delu razprave avtor v treh reprezentativnih homilijah <em>In Matthaeum</em> (<em>Hom.</em> 1, 7, 23) pokaže, v kakšni meri so obravnavane zvrsti vplivale na Krizostomovo <em>elocutio</em>. S tem poda nov pogled glede vpliva poganske retorike na največjega retorja krščanske antike, ki po eni strani za podajanje moralnega nauka prevzame prvine številnih zvrsti, po drugi pa z njihovo pomočjo izoblikuje svojski slog, s katerim nagovarja svoje poslušalstvo. Jan Dominik Bogataj Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7700 <em>Sir Gawain in Zeleni vitez</em>: ne ravno viteška ljubezenska zgodba https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7701 Angleška srednjeveška ljubezenska pesnitev <em>Sir Gawain in Zeleni vitez </em>je edinstvena ne le po obliki, vsebini in zgradbi, temveč tudi po pesnikovi spretni rabi konvencij, v kateri se poigrava z bralčevimi pričakovanji tako, da uvaja prvine, ki naredijo pesnitev čudovito dvoumno in jo umeščajo v področje, kjer se – nejasno razmejeni – prekrivata realnost in fikcija. Čeprav pesnitev na prvi pogled slavi moč in čistost kavalirstva in viteštva, ju v resnici podvrže subtilni kritiki in komentiranju njunega neuspeha v resničnem življenju zunaj dvora. To je še posebej očitno, ko simboliko pesnitve ter njenega junaka in družbo, iz katere izhaja, beremo v zgodovinskem kontekstu, tj. kot odraz dejanskega srednjeveškega življenja. V skladu s tem je mogoče pesnitev <em>Sir Gawain in Zeleni vitez </em>brati kot besedilo, ki kavalirstvo in viteštvo bolj kot z odkrito naklonjenostjo časti s komentarjem na njuno postopno razblinjanje, saj gre za čas, ko je prihodnost na zunaj sijočega, v resnici pa načetega kraljestva, njegovih vladarjev in družbe ob dejanjih vse prej kot brezmadežnih krščanskih vitezov videti precej temačna. Mladen M. Jakovljević,Vladislava S. Gordić Petković Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7701 Molièrova Celimena ali neodvisna ženska https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7702 Celimena v Molièrovi komediji <em>Ljudomrznik</em> je izjemen lik ženske, ki v klasični literaturi predstavlja pravi novum. Konverzacijsko briljantna, duhovita in očarljiva salonska gospa se udejstvuje v družabnem življenju mondene družbe, kjer priteguje številne občudovalce. To svobodo ji omogoča vdovski stan, ki jo je osvobodil patriarhalnega gospodarja, vzbuja pa tudi pomisleke. Še posebej pri protagonistu igre, Alcestu, ki nad uprizorjenim dominira s kritičnim odnosom do sveta. Navkljub ljubezni je kritičen tudi do Celimene, ki domnevno uteleša napake mondene družbe. Njegovi sodbi o Celimenini prilagojenosti, h kateri sodita tudi nezanesljivost in zlaganost, sledi večina tradicionalnih komentarjev, ki jo opredeljujejo kot obrekljivo koketo, s tem pa relativno banalno, nepomembno figuro. V nasprotju s tovrstnim poenostavljanjem je mogoče ugotoviti, da je Celimena kompleksna figura, ki ji Molièrova komedija, tudi fabulativno podrejena njeni zgodbi, namenja veliko pozornost in možnosti, da svoj izraz razvije v različnih dimenzijah. Ob bleščeči duhovitosti v družabnih portretih izkaže kritičen odnos do sodobnikov, v različnih soočenjih izostren odnos do resnice in samoljubja, v celoti pa pronicljivost pogleda na medosebna in družbena razmerja. Prispevek se ukvarja z raziskavo vprašanja, ali Celimena ob nedvomnem zavračanju podreditve, s katero ji grozi Alcest, izkazuje tudi neodvisnost duha, ki je enakovredna njegovi. Celimena je tako lik, ki ponuja bistveno vzporednico Alcestu, po drugi strani pa jo je mogoče vzeti kot paradoksno dvojnico samega Molièra. Presenetljivo je, da jo je feministična kritika docela zanemarila. Diana Koloini Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7702 Orwellovo <em>1984</em> v Pekićevem <em>1999</em>: medbesedilna razmerja https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7703 Prispevek preučuje medbesedilna razmerja med distopičnima romanoma – antropološko pripovedjo Borislava Pekića z naslovom <em>1999 </em>in romanom <em>1984 </em>Georgea Orwella. V postmodernizmu, literarnem gibanju, ki mu po svojih poetičnih načelih pripada Pekićevo delo, je medbesedilni dialog zelo dejaven in dominanten. Zagovarjam tezo, da najde Pekić v Orwellovem romanu prototekst oziroma navdih za izgradnjo lastne pripovedi. To se še posebej odraža v konceptualni organizaciji ključnih elementov pripovedne strukture, kot so kronotop in literarni liki. Prevladujoča prostorska struktura, ki jo avtor povzema po Orwellu, je Zlata dežela, pašniki, kjer se odvijejo vsi pomembni dogodki v romanu. Leto 1999 postane kot pomembna časovna determinanta simbol, podobno kot se je zgodilo z letom 1984. Kar zadeva sestavne elemente zapleta, torej like, nastopata po nekaterih interpretacijah Pekićeva Arno in krt kot vzporednici Orwellovih Winstona in O’Briena. Kronotop srečanja, skupaj s sorodnima stavkoma »Srečala se bova tam, kjer ni teme« in »Srečala se bova, ko bodo zopet cvetele rože«, je stalnica v obeh pripovednih strukturah. S svojimi osebnostnimi potezami se Arno, Pekićev zadnji človek na svetu, dobro prilega Winstonu, Orwellovemu zadnjemu človeku. Oba lika sta vzpostavljena kot vzvišena, osamljena v življenju in idejah ter kot skupini zoperstavljena posameznika. Poleg tega Pekić obravnava motive ljubezni, zgodovine in podgan podobno kot Orwell. Ljubezen človeštvu ne zmore zagotoviti preživetja, zgodovinska dejstva so potvorjena, metaforični podganji motiv pa v obeh besedilih predstavlja nevarnost. Maja Sekulović Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7703 Prevajati neprevedljivo: Walter Benjamin in Homi Bhabha https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7704 Odkar je Homi Bhabha v predzadnjem poglavju svoje knjige <em>Location of Culture </em>uvedel pojem »kulturnega prevoda«, prevod ne implicira več preseganja obstoječih medkulturnih razlik. V njegovi dokaj posebni interpretaciji postane prevajanje proces, ki spodbuja vznik kulturnih razlik na enak način kot denimo življenje nenehno diverzificira svoje stvaritve. Ker te razlike ne pridejo pred prevodom, temveč iz njega izhajajo, so kulture razumljene kot nekaj hibridnega in vmesnega, ne pa kot nekaj čistega in avtonomnega. Prav ta njihova značilnost pa jih po Bhabhovem pojmovanju dela neprevedljive. Kultura se ne more asimilirati v drugo kulturo, ne da bi ohranila svojo notranjo raznolikost, prav kot se ne more osvoboditi od druge kulture, ne da bi utelesila sled te kulture. V končni analizi njegova ideja »o kulturnem prevodu odvzame svetost [...] domnevam o kulturni prevladi«, s tem ko ukinja asimetrijo med jeziki, ki je stoletja spremljala zahodno prevajalsko prakso. Teza, ki jo zagovarjam, je, da pridobi v tem kontekstu njegova uporaba pojma neprevedljivosti, ki jo uvaja že Walter Benjamin v svojem eseju »Prevajalčeva naloga « iz leta 1923, poseben pomen. Z njo namreč Bhabha vzpostavi skrivno »izbirno sorodnost« med obema mislecema, obsojenima na soočanje s travmatičnimi konstelacijami, v primeru prvega postimperialne, v primeru drugega pa postkolonialne dobe, ki skušata odmisliti politične asimetrije svojih dob. Vladimir Biti Copyright (c) 2020 Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/7704