Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost <p><em>Primerjalna književnost </em>je znanstvena revija, ki jo od leta 1978 izdaja Slovensko društvo za primerjalno književnost. Izhaja trikrat letno in objavlja izvirne razprave s področij primerjalne književnosti, literarne teorije, metodologije literarne vede, literarne estetike in dru­gih strok, ki obravnavajo literaturo in njene kontekste. Zaželeni so tudi meddisciplinarni pristopi. Revija objavlja prispevke v slovenščini ali angleščini, izjemoma tudi v drugih jezikih. Vsi članki so recenzirani.</p> <p>ISSN tiskane izdaje: 0351-1189<br>ISSN spletne izdaje: 2591-1805</p> sl-SI marijan.dovic@zrc-sazu.si (Marijan Dović) uros@zrc-sazu.si (Uroš Parazajda) pet, 22 maj 2020 14:14:54 +0200 OJS 3.1.2.4 http://blogs.law.harvard.edu/tech/rss 60 Literatura in pripoved: postklasične perspektive in analize https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8006 Alenka Koron Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8006 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Pripovedni svetovi in semiotična pravila pripovedne domišljije: Peirce in Cassirer kot izhodišče za preučevanje izkustva sveta skozi literaturo https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8007 <p>V pričujočem prispevku s pomočjo uvidov Peircea in Cassirerja umestim teorijo pripovednega sveta v širšo fenomenologijo pripovedne domišljije. Prvi korak je semiotični opis pripovedne domišljije; elementi zgodbe se uresničujejo skozi zakone, ki jih Peirce pripiše vsem semiotičnim procesom (razdelek 1). Peirceove uvide poleg tega uporabim za to, da pokažem, kako zelo se ti elementi razlikujejo glede na svojo bodisi fenomenološko ali epistemološko naravo. Iz opisa semiotičnih procesov nato izpeljem matrico devetih znakov (razdelek 2), ki ustrezajo devetim različnim načinom delovanja domišljije. Hipoteza je, da za ustrezen opis izkustva posameznega pripovednega sveta zadostuje, če vsakemu od devetih znakov pripišemo ustrezno funkcijo.</p> Bart Keunen Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8007 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Pojmovanja atmosfere: k mejam pripovednega razumevanja https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8008 <p>Spremenjene metodološke paradigme, ki jih je prinesla postklasična naratologija in še posebej njena kognitivistična usmeritev, fenomenu atmosfere do zdaj niso posvečale veliko razmisleka. To nekoliko preseneča, če upoštevamo, da sodobna konceptualizacija atmosfere in povečano zanimanje za vprašanja, ki jih prinaša, izhajata iz nove fenomenologije in fenomenološke estetike, področij torej, ki sta neposredno prispevali k razvoju postklasične naratologije. V prispevku začenjam s fenomenološkim konceptom atmosfere po M. Merleau-Pontyju in H. Schmitzu (atmosfera kot ekstaza izkušnje, poseben način prisotnosti s kvaziobjektivnim in intersubjektivnim statusom, ki se prilega zunajjezikovnemu okviru, dojemanje atmosfere kot brezpovršinskosti prostora) in estetskim pomenom tega koncepta (G. Böhme, T. Griffero, E. Fischer-Lichte), nato pa predstavljam terminološko nestabilnost in semantično nejasnost atmosfere ter povezanih izrazov znotraj naratološkega diskurza M. Bal, G. Princea, M-L. Ryan and P. Abbotta (atmosfera kot receptivna in pripovedna naravnanost, spremljevalni dejavnik morfoloških kategorij, tematsko-psihološka značilnost žanra). Najpomembnejši cilj prispevka je, da ponovno preuči metodološko legitimnost koncepta atmosfere, tako kar zadeva meje pripovednega razumevanja kot njenega interpretativnega potenciala, ki bi lahko postal relevanten v okviru kognitivnih teorij intertekstualnosti (E. Panagiotidy, M. Juvan), po drugi strani pa gre tudi za humanistični odgovor na izzive novih epistemoloških paradigem in povratek k transcendentalnemu bistvu literature.</p> Snežana Milosavljević Milić Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8008 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Grafične pripovedi in pripovednost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8009 <p>Grafične pripovedi se nahajajo na stičišču prikazovanja in pripovedovanja zgodbe, v vsakem primeru pa zgodbo pripovedujejo, torej predstavljajo narativen žanr. Grafično pripovedovanje omogoča zastavljanje temeljnih vprašanj, ki zadevajo na primer temporalni aspekt narativnosti (razumljene kot skupek formalnih in kontekstualnih lastnosti, ki določajo pripoved) in področje fokalizacije. Grafične pripovedi s pripovednim časom upravljajo nekoliko drugače od (zgolj) literarnih besedil, saj občutek časa ustvarjajo z razmerjem med vizualnim in verbalnim. Nadalje poleg (po navadi uokvirjenih) ilustracij vsebujejo tudi tako imenovani »gutter«, »jarek« ali »luknjo«, torej vmesne prazne prostore. Teoretik in stripar Scott McCloud pravi, da je prav ta prostor v grafičnem romanu najkreativnejši; je praznina, ki najbolj buri bralčevo domišljijo, obenem pa tudi prostor, kjer se zgodi iluzija premika prostora in časa. Na primerih nekaj stripov (izpostavljeni avtorji so Art Spiegelman, Joe Sacco in Marjane Satrapi) članek prikaže specifike grafičnega pripovedovanja, ki s sekvenčnostjo podob, montažo kadrov, kompozicijo posameznih strani in drugimi strukturnimi karakteristikami omogočajo grajenje in vzdrževanje zgodbe. Ko govorimo o grafičnih pripovedih, je torej ustrezno govoriti o čezžanrski in čezmedijski naratologiji, zato razprava izpostavi tudi vlogo postklasične naratologije pri interpretaciji in razumevanju tovrstnih zgodb.</p> Leonora Flis Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8009 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Obraz v velikem planu in pripovedna transparentnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8010 <p>V prvem delu prispevka primerjam različne teoretske poglede na funkcije obraza v filmskem velikem planu. Balázs meni, da spričo povečave prikazanega obraza, ki vzbuja občutek intenzivne bližine, nastane premik v naraciji iz dogajalnega gibanja v mikrogibanje. Deleuze izpostavi veliki plan kot entiteto (ločeno od prostorsko-časovnih koordinat, iz katerih izhaja), kjer obrazni izraz postane nosilec afekta, obenem pa obraz izgubi funkcije individualizacije, socializacije in komunikacije, ki so ga predhodno opredeljevale. Barthes piše o obrazu filmske zvezde v vlogi maske, Greco pa o vplivu pogleda, ki ga maska iz ekrana usmerja v gledalca. Plantinga analizira vlogo obraza v »prizorih empatije«. V drugem delu članka analiziram film Roka Bička <em>Razredni sovražnik</em> (2013). Netransparentnost obraza se izraža najočitneje pri reprezentaciji lika Sabine, ki sošolce pretrese s samomorom. Nedostopnost Sabinine subjektivnosti predstavljajo bližnji prikazi njenega obraza v kontekstu spominskih predstav njene prijateljice in maske, ustvarjene po fotografiji Sabininega obraza, ki si jih nadenejo njeni sošolci. Sabinin obraz je slepa pega filmske pripovedi; čeprav se pred nami razkriva scela, je njegov pomen odprt, nedoumljiv. Eden od učinkov takega prikaza je zavrnitev obraza kot »znakovnega instrumenta« (Eleftheriotis) oziroma kot transparentne površine, hkrati pa tudi zavrnitev prisvajanja oziroma redukcije skrivnostne drugosti obrazov bližnjih na berljive emocije oziroma afekte.</p> Barbara Zorman Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8010 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Fikcijskost v zgodovinskih televizijskih nadaljevankah https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8011 <p>Najočitnejša formalna lastnost zgodovinskega romana kot žanra, ki ga je vzpostavil Walter Scott, je dvojnost fiktivne zgodbe v ospredju in zgodovinsko potrjenega ozadja. Dogajališča mnogih televizijskih nadaljevank so zgodovinska, mnoge od nadaljevank je mogoče videti kot zgodovinske romane. Televizijska serija <em>Rim </em>(2005–2007) je ohranila nekaj scottovske strukture, značilne za izpostavljeno fikcijsko zgodbo. Zgodba o Pulosu in Vorenusu je fikcijska in uprizarja življenje preprostih ljudi, zgodovinski liki, kot so Julij Cezar in Pompej ali Antonij in Avgust, pa ne nastopajo zgolj kot na zgodovinskih dejstvih temelječe ozadje. Razmerje med fikcijskimi in nefikcijskimi zgodbami je uravnoteženo, in kot tako ponuja živ in prepričljiv vpogled v preteklost. Mnogim zgodovinskim nadaljevankam preteklost služi zgolj kot dekorativno prizorišče za zgodbe, polne intrig, nasilja in seksa (<em>Tudorji</em>, <em>Borgijci</em>), predstavljene kot zgodovinske (anti)romance, ki pa se osredotočajo zgolj na elito. Zgodovinski roman druge vrste pa so ustvarile nekatere nadaljevanke, ki (navidez s povsem drugega konca) celo iz ozadja izključijo vsa zgodovinska dejstva in predstavijo vsakdanjost navadnih ljudi v njeni (kvazi)historični drugosti. V nadaljevankah kot <em>Mad Men </em>in <em>The Knick </em>denimo ni omenjen noben političnozgodovinski dogodek, prav tako se v ozadju ne pojavi nobena zgodovinska osebnost, vendar pa te uspešno predstavljajo drugost preteklosti z gledišča javnega diskurza o vprašanjih rase, spola in celo morale, fenomenov, ki jih je mogoče videti kot razvoj nove vrste historičnega romana, spodbujene s historiografskimi ideali dvajsetega stoletja.</p> Péter Hajdu Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8011 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Izjemno stanje: rojstni kraj Kafkove pripovedne avtoritete https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8012 <p>V postimperialni vzhodni in srednji Evropi, v kateri se je geopolitični prostor preoblikoval po vzoru zahodnoevropskih nacionalnih držav, so se širili nepredelani človeški preostanki kot stranski učinki politično vodene nacionalne homogenizacije. Ti položajni obstranci, ki jim ni bilo dovoljeno, da bi postali berljivi v okviru na novo vzpostavljenih političnih prostorov, zavzamejo osrednje prizorišče Kafkovih pripovedi ne le kot literarni liki, temveč tudi kot pripovedovalci in vrhovna avtoriteta. Strastno se navežejo na cone nerazločnosti, na katere jih je obsodila »egalitarna diskriminacija« modernih družb, s čimer skušajo svojo politično razlaščenost spremeniti v literarno prednost. Dokazoval bom, da Kafkove pripovedi dolgujejo svojo izmuzljivo vrhovno avtoriteto prav tej nenehni transformaciji političnega izjemnega stanja svojih akterjev v njihovo literarno samoizvzetje. Čeprav si akterji nenehno prizadevajo za preobrazbo vsiljenega izjemnega stanja skozi to nenavadno literarno prilastitev, ostaja Kafkova pripovedna avtoriteta za korak v prednosti. Kafkov postkolonialni naslednik J. M. Coetzee je najbolj občudoval prav to njegovo neskončno gradacijo subverzivne mimikrije.</p> Vladimir Biti Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8012 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Spominska retorika v literarni esejistiki Josepha Rotha https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8013 <p>Razprava z izhodišč teorije spominske retorike (A. Erll) osvetljuje pripovedne strategije in korelacijo med narativizacijo kolektivnega spomina in literarno reprezentacijo identitet in kulturnih praks vzhodnoevropskega judovstva v <em>Juden auf Wanderschaft</em> (<em>Judje na popotovanju</em>), osrednjem literarnoesejističnem delu z judovsko tematiko avstrijsko-judovskega pisatelja Josepha Rotha (1894–1939). Avtor s povezovanjem izkustvenega in antagonističnega spominskoretoričnega načina, ki nastopata v funkcionalnem sozvočju z monumentalnim, legitimira kulturne prakse vzhodnoevropskega judovstva, umeščene med duhovnim in čutnim. S kritično dekonstrukcijo zahodnoevropskih ideoloških diskurzov istočasno razkriva judovskokulturne samoprevare in v prepletu antagonističnega z refleksivnim načinom senzibilizira bralca za dojemanje »drugega stanja« in konstrukcijskega značaja kulture. Premik spominskoretoričnega težišča s kontrastnega na korespondenčnega modelira človečnost v nadetnični razsežnosti in jo izpostavi kot idejni postulat za odnos do vzhodnega judovstva kot komplementarne tujosti (O. Schäffter). Kljub kulturnim binarnostim kot produktu antagonistične spominske retorike in historičnemu pesimizmu o usodi Judov, ponujajo hibridne identitetne konstrukcije bralcu prepričljive signale za razkrivanje transdiferenc in možnosti idejnega večglasja v medkulturni komunikaciji.</p> Matjaž Birk Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8013 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Pripovedovanje o moderni vojni: tehnologija in estetika vojne literature https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8014 <p>V članku analiziram, kako so vojni romani in memoarji vse od začetka 20. stoletja odraz izzivov, ki jih sodobno vojskovanje predstavlja za pripoved. Pokažem, da se mehanizirano vojskovanje upira pripovednemu zapisu izkušnje in ustvarja pripovedno krizo, ki je pogosto eksplicitno prisotna v ugotovitvah romanopiscev in memoaristov, da pripoved o dejanski bojni izkušnji ni mogoča. Tako je imela denimo narava vojskovanja na Zahodni fronti (1914–1918), ki sta jo zaznamovala fragmentiranost pogleda v bojnih jarkih in izpostavljenost vojakov nenehnim akustičnim šokom, uničujoče učinke na dojemanje časa in prostora in posledično na podajanje kronotopa v pripovednih opisih bojevanja. Odtlej sodobna vojaška tehnologija vse bolj ustvarja občutek, da imajo vojne svojo lastno dinamiko. »Filmične« značilnosti tehnološkega vojskovanja in iz njih izhajajoča izguba osebne udeleženosti so ukinile pripovedno funkcijo vzpostavljanja reda in ustvarjanja pomena, kar je v skrajnem primeru privedlo do reprezentacijske mrtve točke, ki jo poudarja teorija travme. V pričujoči obravnavi izbranih zapisov o vojni bom pokazal, kako lahko »kognitivno naratologijo« sodobnega vojskovanja uporabimo za analizo pojavljanja estetskih prvin v vojni literaturi in »krize jezika«, na kateri sloni (literarna) modernost in postmodernost.</p> Martin Löschnigg Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8014 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Literarni liki v kratkih zgodbah Andreja Blatnika https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8015 <p>Kratke zgodbe Andreja Blatnika ne temeljijo na dejanjih literarnih likov, pač pa v ospredje postavljajo njihovo zavest. Primerno orodje za njihovo analizo so zato koncepti, razviti v okviru kognitivne naratologije. V članku posebej izpostavim pojem izkustvenost (<em>experientiality</em>), ki ga je za razlago pripovednosti uvedla Monika Fludernik. Ker gre za kompleksen pojem, ga skušam razložiti tako, da opozorim na njegovo povezanost z bralci, literarnimi liki in pripovedovalci. Na ravni literarnih likov je izkustvenost mogoče enačiti z njihovo zavestjo, še posebej če to razumemo v povezavi s telesom oz. kot utelešeni um. Blatnikovi literarni liki se čustveno in fizično odzivajo na dogodke, razmišljajo o svojih nikoli uresničenih načrtih, pogosto tudi o tem, kako jih vidijo drugi. Pri branju umov drugih likov praviloma niso uspešni, kar pokažem z analizo treh izbranih kratkih zgodb: postmodernistične »Zgodbe o Rošlinu in Verjanku«, minimalistične kratke zgodbe »Vlažne stene« in modernistične kratke zgodbe »Iz strasti«.</p> Darja Pavlič Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8015 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Naratološki vidiki lirskocikličnega oblikovanja: ob primeru cikla Josipa Murna »Fin de siècle« https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8016 <p>V tradiciji raziskav lirskih ciklov je ves čas prisotna tudi zavest o naraciji kot eni od njihovih kompozicijskih značilnosti. Reinhard Ibler je v svoji tipologiji lirskih ciklov za sintagmatske opredelil tiste, pri katerih je mogoče oblikovati zgodbo, nasprotno pa je za paradigmatske značilna ekvivalenca med pesmimi. V prispevku preverjam možnost prenosa in uporabe metodologije, ki so jo raziskovalci hamburške univerze pod vodstvom Petra Hühna in Jörga Schönerta oblikovali za naratološko razčlembo lirskih pesmi, na nivo sintagmatskega cikla. Problematiko osvetljujem ob primeru tropesemskega cikla »Fin de siècle« Josipa Murna. Upoštevam tako dimenzijo zaporednosti, razčlenjeno s kognitivnimi koncepti sheme, scenarija in okvirja, kot posredovanosti z načini posredovanja (glasovi in fokalizacijo) ter posredovalnimi entitetami (empiričnim in abstraktnim avtorjem ali subjektom kompozicije, govorcem ali pripovedovalcem ter protagonisti). Ne narativiziram le zgodb posameznih pesmi, temveč tudi zgodbo cikla. Glede na Hühnovo klasifikacijo petih strukturnih tipov kombinacij shem prepoznam v vsaki od treh pesmi in v Murnovem ciklu kot celoti kombinacijo dveh tipov: zaporedne spremembe in kontrastne alternative. Tako se v ciklu izhodiščni, za dekadenco značilni okvir razpetosti med idealizirano spiritualno ljubeznijo in demonizirano senzualnostjo nadomesti z okvirjem neerotične, metafizične spiritualnosti, značilnim za simbolizem.</p> Vita Žerjal Pavlin Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8016 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Fokalizacija v lirskem diskurzu https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8017 <p>S fokalizacijo se teorija lirike do nedavnega skorajda ni ukvarjala, kar je mogoče pojasniti z dejstvom, da je bila lirika navadno razumljena kot temeljno monološka vrsta. Čezžanrske naratološke obravnave (Hühn, Kiefer in Schönert, Rodriguez) so v preteklih dveh desetletjih pojavu posvetile več pozornosti. V članku poskušam razširiti dognanja, ki jih jedrnato predlagajo ti raziskovalci. Ugotavljam, da se pri tem mogoče opreti na referenčne definicije klasičnih naratologov, hkrati pa je smiselno upoštevati najnovejša spoznanja postklasične naratologije: Jahnova razširitev pojma v smeri podobe »okna« in »zaslona« in Hermanovo pojmovanje fokalizacije kot izrazitve specifičnih modelov razumevanja sveta in epistemičnih modalitet sta pomembna argumenta za vpeljavo razširjenega pojmovanja fokalizacije v liriko. V osrednjem delu članek poda opredelitev pojma ter razgrne morebitne teoretske, kritiške in bralske zadržke glede uvedbe kategorije v poezijo, ki jih ovrže na podlagi kratkih analiz, s čimer tudi opredeli ravnine, na katerih se fokalizacija potencialno izrazi. V sklepnem delu zasnuje osnovno tipologijo fokalizacije v lirskem diskurzu z navedbo primerov iz svetovne in slovenske poezije ter navrže problemske točke za nadaljnje razmišljanje.</p> Varja Balžalorsky Antić Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8017 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Tipi »animalistične« fokalizacije v bolgarski literaturi https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8018 <p>Izhajajoč iz prepričanja, da ima v svetu, ki mu nasilno gospoduje človek, literatura pomembno vlogo pri nadomeščanju resničnih živali z njihovimi lažnimi kulturnimi dvojniki, obravnavam v članku primere bolgarskih literarnih del o nečloveških živalih in skušam preučiti različne kote fokalizacije v njih. V bolgarski literarni zgodovini obstaja (sporna) tradicija razlikovanja posebne literarne smeri, imenovane »animalistična fikcija« ali »animalistična literatura«, ki temelji pretežno na skupni tematiki (zgodbe o nečloveških živalih) in velja za klasično realistično literaturo za odrasle (ali, bolje rečeno, za vse starosti), ne pa za otroško literaturo. Takšna dela vključujejo različne tipe fokalizacije, od skrajnega antropocentrizma prek psevdoanimalistične fokalizacije pa vse do dozdevnega »objektivizma«. Vsi ti tipi kažejo, da se zdi nemogoče izogniti antropocentrizmu in doseči resnično nečloveško reprezentacijo živali, zato bi moral neizogibni antropocentrizem vsaj poskusiti biti iskren. Bolgarska klasična realistična »animalistična« fikcija priča o tem, da »animalistična« fokalizacija nikoli ne more biti čisto nečloveška, saj literarna pripoved vedno izvira iz človeške domišljije, izražena je s človeškim jezikom in doživeta s človeškim zaznavanjem. Fokalizacija vedno vključuje človeka, v najboljših primerih pa se lahko upre nasilni antropodominaciji, če je do nečloveških živali empatična.</p> Kalina Zahova Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8018 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Pripovedna empatija ter Cankarjeva romana Hiša Marije Pomočnice in Križ na gori https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8019 <p>Romana Ivana Cankarja <em>Hiša Marije Pomočnice</em> in <em>Križ na gori</em> (oba 1904) sem raziskala z analizo pripovedne empatije, in sicer bralčeve in avtorjeve empatije, z novim pristopom k pripovednim besedilom v postklasični teoriji pripovedi. Zanimalo me je, zakaj je prvi roman ob svojem izidu presegel bralčev horizont pričakovanja in s tem dosegel tudi manjšo pripovedno empatijo pri bralcih, drugi pa je izpolnil horizont pričakovanja in s tem tudi večjo stopnjo pripovedne empatije na ravni recepcije. Pri avtorjevi empatiji sem upoštevala vse tri poti, tj. avtobiografičnost, visoko stopnjo avtorjeve empatičnosti in estetiko produkcije, pri bralčevi empatiji dve možnosti – identifikacijo z likom in pripovedno situacijo –, medtem ko sem v analizi primerjala tehnike empatiziranja. Neskladje med bralčevo in avtorjevo empatijo je namreč pokazalo, da je roman <em>Hiša Marije Pomočnice</em> ob izidu doživel manj pripovedne empatije zaradi manjše bralčeve empatije, ker slovenski bralci ob začetku 20. stoletja niso zmogli deliti čustev in perspektiv ob tem Cankarjevem inovativnem romanu, in so se od njega odvrnili. Tudi razlika med literarno in trivialno empatijo je dokazala, da je <em>Križ na gori</em> zaradi svoje tradicionalnosti in manjše literarne kvalitete bolj ustrezal povprečnemu bralcu, odprtemu za trivialno empatijo, <em>Hiša Marije Pomočnice</em> pa zahtevnejšemu (literarnemu) bralcu in njegovi usmerjenosti k literarni empatiji.</p> Alojzija Zupan Sosič Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8019 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200 Sram in krivda v kratki zgodbi »Marija, pomagaj« Suzane Tratnik https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8020 <p>Afekti in emocije so že od antike naprej prepoznani kot bistveni del literarne izkušnje, a med prevlado strukturalizma so bili izključeni iz obravnave pripovedne literature. Izrecni interes zanje se je v naratoloških diskurzih pojavil šele v zadnjih desetletjih z nastajajočo paradigmo sodobnih študij afekta. Pri tem so svojo vlogo odigrali različni vplivi, izročilo pojmov v poetiki, retoriki in psihoanalizi, novejši nevroznanstveni, kognitivni in evolucijski pristopi k pripovedi ter še posebej feministična naratologija in kvirovske teoretske konceptualizacije občutij, v zadnjem času pa tudi deleuzovska pojmovanja afekta. V članku se opiram na sinkretični model pripovednega svetotvorja (<em>narrative worldmaking</em>), ki ga je v dialogu z naštetimi vplivi ter upoštevanjem Paula Ricoeura in Bruna Latoura razvila Claudia Breger. V svojem branju kratke zgodbe »Marija, pomagaj« iz knjige <em>Noben glas</em> (2016) sodobne pisateljice in lezbične aktivistke Suzane Tratnik skušam v procesu pripovednega svetotvorja sondirati pripovedno produktivnost sramu in krivde kot družbenih afektov ter osvetliti tip bralskega angažmaja, h kateremu vabi njen diskurz.</p> Alenka Koron Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8020 pet, 22 maj 2020 00:00:00 +0200