Primerjalna književnost https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost <p><em>Primerjalna književnost</em> (PKn) je znanstvena revija, ki jo od leta 1978 izdaja Slovensko društvo za primerjalno književnost. Izhaja trikrat letno in objavlja izvirne in pregledne znanstvene članke s področij primerjalne književnosti, literarne teorije, metodologije literarne vede, literarne estetike in dru­gih strok, ki obravnavajo literaturo in njene kontekste. Zaželeni so tudi meddisciplinarni pristopi. Uredništvo obravnava le članke, ki niso v uredniški presoji za nobeno drugo publikacijo. Revija objavlja prispevke v slovenščini ali angleščini, le izjemoma tudi v drugih jezikih. Vsi članki so dvojno recenzirani in objavljeni v odprtem dostopu.</p> <p>ISSN tiskane izdaje: 0351-1189<br>ISSN spletne izdaje: 2591-1805</p> sl-SI marijan.dovic@zrc-sazu.si (Marijan Dović) uros@zrc-sazu.si (Uroš Parazajda) tor, 29 jun 2021 20:56:52 +0200 OJS 3.1.2.4 http://blogs.law.harvard.edu/tech/rss 60 Vloga antičnih literatur v komparativistiki https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8104 Blaž Zabel Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8104 tor, 29 jun 2021 00:00:00 +0200 Primerjalna književnost in antične študije: uvod v zgodovino ved in metodologije https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8105 <p>Članek obravnava vprašanje recepcije antične književnosti v primerjalni književnosti kot literarnovedni disciplini ter zgodovino odnosa med primerjalno književnostjo in antičnimi študijami. Zagovarja, da je odnos med obema vedama kompleksen in mnogoplasten, saj primerjalna književnost k študiju antičnega izročila pogosto pristopa precej zadržano. Prispevek najprej obravnava vpliv antične književnosti in literarne kritike na razvoj zgodnje komparativistike v Franciji. Pri tem opozori tudi na odklonilen odnos Antona Ocvirka do vloge antike v primerjalni književnosti. Nato prispevek razpravlja o dogajanju v sodobnih antičnih študijah, pri čemer ugotavlja, da so metode primerjalne književnosti produktivno vplivale na metodološke premike. Izpostavlja predvsem pluralizacijo koncepta antike v kontekstu postkolonialnih študij in študij svetovne književnosti ter razvoja recepcijskih študij antike. V zaključku izpostavi, da sta imeli antična književnost in antične študije pomembno vlogo za razvoj komparativistike, po drugi strani pa je primerjalna književnost močno vplivala tudi na razvoj sodobnih antičnih študij.</p> Blaž Zabel Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8105 tor, 29 jun 2021 00:00:00 +0200 Onkraj primerjave? Učinki literarnega prisvajanja na poavgustovsko grško-rimsko besedilno produkcijo https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8106 <p>Članek se osredotoča najprej na rimsko recepcijo zgodnje grške literature, ki ni bila preprosto »sprejemanje« tujega vpliva, temveč prej aktivno »prevzemanje« in dejanje prisvajanja, nato še na učinke, ki jih je imel ta proces na imperialno grško književnost. V ospredju je vprašanje, ali imamo lahko grško literaturo v imperialnem obdobju vsaj do neke mere za avtonomen, svetovljanski in policentričen pojav sam po sebi, z lastnim zagonom in neodvisnimi produkcijskimi centri, ki so oblikovali svojo lastno identiteto. Še drugače, ali naletimo v imperialni dobi (pa do drugega stoletja našega štetja) v literarnih besedilih na dominantno perspektivo, ki je prispevala h krepitvi in redefiniciji perspektive rimskega imperija ter identitete središča z vidika periferije. V članku obravnavana grška besedila navajajo k razlagi, da je poavgustovska doba kljub lokalni raznolikosti in večetničnosti monopolizirala lastno perspektivo. To je spodbudilo grško elito, da se pridruži imperialnemu projektu, in omogočilo nastanek grško-rimske literature, za katero se zdi, da je ni mogoče primerjati.</p> Markus Hafner Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8106 tor, 29 jun 2021 00:00:00 +0200 Razpravljanje o časti v Atenah iz 5. stoletja pr. n. š.: primerjalni in intradisciplinarni pristop https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8107 <p>Članek ni toliko praktični prikaz kot teoretični oris in predlog novih pristopov k določenemu vidiku starogrške kulture, tj. »časti« (τιμή). Cilj ni le ponazoriti, kako potencialno napredna je takšna metodologija (in pripraviti podlago za njeno uporabo), temveč tudi izpostaviti konkretne priložnosti v humanistiki za preučevanje načinov, na katere jezik civilnih institucij v epigrafskih virih in moralni jezik etične filozofije prodreta v grško poezijo: miselnost, da so epigrafi in etična filozofija nekaj, kar morajo strokovnjaki za poezijo prepustiti zgodovinarjem, specialistom za stari vek, in filozofom, je pustila veliko prostora za nova dognanja na tem področju. Posebna pozornost je namenjena Evripidovi dramatiki in likom, ki z izkazovanjem posebnih vrlin (npr. dobrohotnost, solidarnost, prijateljstvo) in ob vzpostavljanju recipročnih odnosov predstavljajo družbeno-etični primer uveljavljanja častnega statusa v svoji skupnosti. Stroka še ni raziskala, v kolikšni meri se ta upodobitev ujema z zgodovinskimi dokazi o dobrih delih in plodnih izmenjavah med grškimi državljani/mesti in koliko je v skladu z vrlinami, ki jih opisujejo Aristotelova dela o etiki. Cilj razlage časti kot sredstva, s katerim ljudje regulirajo svoje družbeno življenje, je pokazati, da je lahko evripidska drama dragocen vir za razumevanje grških moralnih stališč.</p> Andrea Giannotti Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8107 tor, 29 jun 2021 00:00:00 +0200 Filozofija in tragedija: primer Seneki pripisane drame <em>Herkul na Ojti</em> https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8108 <p>V drami <em>Herkul na Ojti</em> (<em>Hercules Oetaeus</em>), Seneki pripisani dramski upodobitvi zgodbe o Herkulu in Dejanejri, zasledimo jasno razpoznavne poteze stoiške filozofije. Najbolj očiten pokazatelj tega je izpostavljen dramski položaj Herkulove apoteoze, s čimer ta drama pridobi izrazit metafizično-kozmični značaj. Toda kljub temu da je ta filozofska poanta bistveno bolj neposredno poudarjena kot v Sofoklovih <em>Trahinkah</em>, ki so nedvomno bile temeljni literarni zgled drame, ne smemo zanemariti psiholoških uvidov, povezanih predvsem z Dejanejrinim odzivom na Iolin prihod. Tu smo priče pravemu labirintu čustev, ki prihaja na dan v dolgih monologih in burnih dialogih, ki nam slikajo kompleksno Dejanejrino notranjost. V težkem bivanjskem položaju se je odločila za usodno dejanje in z njim zadala Herkulu smrtno rano. S tem pa ne umira samo njen mož, ampak, kot pravi sama, tudi rešitelj in branitelj sveta. Lik Herkula v drami namreč presega meje človeške individualnosti, saj povsem v skladu s stoiško mislijo v sebi povezuje posamezno in kozmično. Njegova zadnja in največja preizkušnja je soočenje z lastno smrtjo – to je poslednji preizkus njegovega herojstva, preizkus, ki mu naposled prinese apoteozo, po kateri je goreče hrepenel.</p> Sergej Valijev Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8108 tor, 29 jun 2021 00:00:00 +0200 Objokovati Mnogozdraha: mit o Antigoni, pokop sovražnikov in ideal sprave v starogrški literaturi https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8109 <p>Mit o Antigoni je bil – še posebej zaradi močnega vpliva ene najpomembnejših slovenskih dram 20. stoletja, <em>Antigone</em> Dominika Smoleta – v Sloveniji v zadnjih petih desetletjih deležen številnih odmevnih literarnih, literarnokritiških, odrskih, filozofskih in filoloških obravnav. Bogata slovenska razprava o tem mitu je pogosto tematizirala njegovo najznamenitejšo ubeseditev, Sofoklovo <em>Antigono</em>, manj pozornosti pa je posvetila njegovemu širšemu antičnemu kontekstu, epskim izvirom (<em>Iliada</em>, <em>Odiseja</em>, <em>Tebaida</em>, <em>Ojdipodeja</em>) drugim tragiškim različicam (Ajshilova <em>Sedmerica proti Tebam</em> in izgubljeni <em>Elevzinci</em>, Evripidove <em>Pribežnice</em>, <em>Feničanke</em> in <em>Antigona</em>, od katere se je ohranilo le nekaj kratkih fragmentov) ter poznoantičnim odmevom. Članek analizira temeljne poteze te skoraj tisočletne antične tradicije in pokaže, da se na presenetljiv način povezujejo – mestoma še bolj neposredno od Sofoklove tragedije – s poglavitnima poudarkoma slovenske recepcije: vprašanjem o pokopu ubitih v (po)vojnem času in idealom sprave.</p> Matic Kocijančič Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8109 tor, 29 jun 2021 00:00:00 +0200 Stari mojster in neizrekljiva beseda: uvod v kibertekstualnost prek starokitajske književnosti https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8110 <p>Svetovna književnost je težko obvladljiv koncept, s katerim se soočata tako raziskovanje primerjalne književnosti kot z njim povezano predavateljsko delo na univerzah. Predavanja iz svetovne književnosti vključujejo več tako časovno kot tudi geografsko zelo oddaljenih književnosti in slovstev, ki vedno v določenem delu segajo onkraj raziskovalnih področij posameznih predavateljic. Predstavitev oddaljenih literarnih kultur, ki so današnjemu bralstvu in občinstvu tuje, mora upoštevati, da razumevanje vedno pomeni tudi osmislitev v trenutku recepcije. Konkreten primer iz predavalnice povezuje shematično predstavitev starokitajske književnosti in kulture ter daoistične filozofije, njeno obravnavo v seminarju, predlaga pa tudi povezavo kitajskega raziskovanja daa z najnovejšo tematiko kibertekstualnosti in novih medijev, predvsem kot se kaže v problemu, kako se orientirati ob pojavih, ko je besedila za branje preveč, da bi bilo obvladljivo, ali ko lažne resnice in preobilna komunikacija na družabnih omrežjih povzročata vtis izgubljenosti.</p> Aleš Vaupotič Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8110 tor, 29 jun 2021 00:00:00 +0200 August Boeckh, klasični filolog in hermenevtik https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8111 <p>August Boeckh je eden najpomembnejših klasičnih filologov 19. stoletja. Njegovo obsežno in izredno raznoliko delo je odlično izhodišče za premislek o konceptu, področjih, metodah in epistemoloških mejah klasične filologije (klasičnih študijev), danes pa tudi za interkulturni dialog. Boeckh je bil tudi vpliven metodik in eden zgodnjih teoretikov moderne hermenevtike. Opirajoč se na nauke svojega učitelja Friedricha Schleiermacherja, je zgradil razvejan sistem filološke metodologije in opredelil cilj filologije kot »spoznanje nekoč že spoznanega«. Posebej značilen za njegovo teorijo je poudarek na vlogi človeške individualnosti tako pri nastajanju kot pri razlagi besedil: individualnosti ni mogoče spoznati in opredeliti pojmovno, temveč zgolj v intuiciji (<em>durch lebendige Anschauung</em>). Ta ideja je zgodovinsko pomembna: individualnost je igrala zelo veliko vlogo v fenomenoloških in psiholoških interpretacijah literarnega dela v 20. stoletju in sprva tudi v recepcijski teoriji; v sodobnih antropoloških, kognitivnih in družboslovnih modelih raziskovanja pa izgublja svoj pomen in smisel, kar ni brez posledic za prevladujoče razumevanje literature v celoti.</p> Brane Senegačnik Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8111 tor, 29 jun 2021 00:00:00 +0200 Iz muzeja literarne arheologije: je tragedija okameneli fosil ali živi dinozaver? https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8112 <p>V 20. stoletju je enega osrednjih pogledov na tragedijo kot umetniško zvrst predstavljala priljubljena hipoteza Georga Steinerja o smrti tragedije. Originalna in prepričljiva je vzbudila vtis, kot da se žanr in z njim povezana človekova izkušnja iztekata. V obdobju zadnjih petdesetih let, ko se je na uprizoritvenem področju razmahnila postdramska praksa, se je zdelo, da se Steinerjeva hipoteza zgolj potrjuje. Neodvisno od tega pa se je razprava o tragediji ves ta čas intenzivno nadaljevala. Posebej plodovito se je izkazalo prav novo tisočletje, ko so v razpravo o tragediji vstopili teoretiki, kot so Terry Eagleton, Erika Fischer-Lichte, Hans-Thies Lehmann in Simon Critchley. Ne glede na to, da se je tragedije vsak izmed njih lotil s specifičnega stališča – izkustvenega, historičnega, filozofskega ali umetniškega –, je rezultat njihovih ugotovitev enoznačen: tragedija živi tudi danes. V svojih analizah, predstavljenih v pričujočem članku, se lotevajo tradicionalnih pojmov, kot so mit in zgod(b)ovina, junak in subjekt, usoda in krivda ter svoboda in nujnost. Iz njih izpeljujejo tezo, da je tragedija – dobesedno ali preneseno – nedvoumno atribut človekovega stanja, saj »človek obrača, bog pa obrne«. Tragedija – tudi sodobna – opisuje tisto človekovo stanje, ko se ta odloči za akcijo, njenega izida pa ne pozna. Edino, kar ima, je vera in slepo zaupanje vase.</p> Krištof Jacek Kozak Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8112 tor, 29 jun 2021 00:00:00 +0200 Prve »javne« knjižnice v Veliki Britaniji https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8113 <p>Razprava obravnava prve »javne« knjižnice v Veliki Britaniji v zgodnjem novem veku (16.–19. stoletje) pred prvim pojavom pravih javnih knjižnic sredi 19. stoletja. Na podlagi kritičnega pregleda primarnih virov in sekundarne literature je predstavljen razvoj »javnih« knjižnic v zgodnjem novem veku. Avtor pokaže, kakšen je bil dostop javnosti do knjig v različnih tipih knjižnic, kdo je uporabljal te knjižnice in kakšno literaturo so brali v raznovrstnih knjižnicah. V bistvu je šlo za sočasen razvoj in vpliv: ni se najprej razvila dostopna literatura ali javna knjižnica, ampak je bil njun odnos vedno medsebojno pogojen in sorazmeren. Več poljudne literature je vodilo do večjega zanimanja za branje v javnosti in več javnih knjižnic ter obratno. Čeprav so prve prave javne knjižnice stvar sredine 19. stoletja, je zainteresirana pismena javnost tudi v srednjem in zgodnjem novem veku imela dostop do knjižnic in knjig. Problem je bil »interes« večinsko nepismene javnosti pred industrijsko revolucijo, ko tudi zaradi subsistenčne ekonomije ni bilo dovolj časa za »prostočasne« aktivnosti.</p> Izidor Janžekovič Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8113 tor, 29 jun 2021 00:00:00 +0200 Slovenska zgodovinska avantgarda v kontekstu prve svetovne vojne, nacionalizmov in fašizma: primer Antona Podbevška https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8114 <p>Za slovensko zgodovinsko avantgardo 1915–1927 je značilno, da se je oblikovala v kontekstu izkušnje prve svetovne vojne, vzpona nacionalizmov in italijanskega fašizma. Prispevek posebno pozornost posveča Antonu Podbevšku, ki velja za prvega slovenskega avantgardnega umetnika, a tudi za nekoga, ki je s svojimi literarnimi nastopi in pesnitvami »dregnil v središčni živec slovenskega kulturnega prostora«. Svojemu občinstvu se je predstavljal z imenom in naslovom svoje pesniške zbirke: Anton Podbevšek – <em>Človek z bombami</em>. O naslovu zbirke je Podbevšek dejal, da je nastala v skladu s takratnim vojnim časom. Prispevek ugovarja predpostavki, da se je Podbevšek na začetku svoje pesniške poti navduševal nad futurizmom in da ga je vojna pod futurističnim vplivom »magično pritegovala«. Ponazori, da že cikel pesmi »Žolta pisma« daje bolj kot na futuristične jezikovne eksperimente misliti na vdor strahot vojne in na govorico travme. Iz analize izhaja, da sta ubeseditev in čutno-konkretna inscenacija doživete vojne groze onkraj estetizacij bistveni značilnosti Podbevškove umetnosti. Številni sodobniki so se v njej »intuitivno« prepoznali, jo simpatetično podoživljali. Kljub fascinaciji, ki jo je vzbujala, se je morala ukloniti nacionalistično in/ali militantno navdihnjenim »graditeljem Bodočnosti«. Prispevek ogovarja tudi konstrukt »balkanskega barbarogenija« in ambivalentni odnos (zlasti primorskih) slovenskih avantgardistov do italijanskega futurizma zlasti zaradi njegovih povezav z iredentizmom in fašizmom.</p> Marija Jurić Pahor Copyright (c) https://ojs-gr.zrc-sazu.si/primerjalna_knjizevnost/article/view/8114 tor, 29 jun 2021 00:00:00 +0200