ZGODOVINSKI RAZVOJ TEORETIČNEGA MODELA CELOVITEGA SPOPRIJEMANJA Z NESREČAMI

Povzetek

V družboslovni znanosti ni enega celovitega teoretskega pristopa k preučevanju nesreč, so pa razviti številni teoretični koncepti, klasifikacije in modeli. Vsebinsko najbogatejši in v družboslovni znanosti najpogosteje uporabljan je model celovitega spoprijemanja z nesrečami (CEM − Comprehensive Emergency Management). Ta model tudi najbolj vpliva na oblikovanje tako prakse kot stroke spoprijemanja z nesrečami. Model celovitega spoprijemanja z nesrečami na eni strani v sklenjeno celoto povezuje dejavnosti, ki se v družbi izvajajo v povezavi z nesrečami, na drugi strani pa jih razdeli v med seboj povezane faze preventive, pripravljenosti, odziva in obnove. Do njegovega oblikovanja je vodila dolga pot v razvoju znanosti in družbe, ki se je vila od razumevanja nesreč kot šibe božje do razumevanja nesreč kot družbeno pogojenega pojava v obliki, kot je zajeta v obravnavanem modelu. Proces razvoja je vodil prek ugotovitve, da je mogoče pri spoprijemanju z nesrečami zaznati obdobja, faze, v katerih imajo različne dejavnosti določene skupne značilnosti, do ugotavljanja, da si faze med seboj sledijo v določenem vrstnem redu, pa vse do ugotovitev, da vrsta in raven aktivnosti v eni fazi bistveno vpliva tako na naslednje obdobje v spoprijemanju z določeno nesrečo kot tudi na spoprijemanje s prihodnjimi nesrečami. Razvoj je torej šel prek faznosti k linearnosti in do cikličnosti v razumevanju in obravnavi spoprijemanja z nesrečami.