NOVI IZZIVI IN MOŽNA REORGANIZACIJA GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE SLOVENIJE

Povzetek

Gorništvo in planinstvo ima med Slovenci zelo dolgo tradicijo, kar lahko trdimo tudi za gorsko reševanje na Slovenskem. Čeprav je bila prva gorsko reševalna postaja ustanovljena leta 1912, je mogoče govoriti o organiziranem gorskem reševanju že pred tem letom. Danes je status Gorsko reševalne službe Slovenije (GRS S) zakonsko urejen. Podeljuje ji status službe z javnim pomenom. Organizacijsko predstavlja GRS S 17 reševalnih postaj, ki obsegajo območje celotne alpske in predalpske Slovenije. GRS S je bila leta 1992 formalno priznana s strani mednarodne gorsko reševalne komisije (IKAR). Vendar njeno čezmejno sodelovanje sega v leto 1955, ko je v okviru tedanje SFR Jugoslavije prav GRS S predstavljala edino vez z mednarodnim okoljem na področju gorskega reševanja. Sicer je GRS S izjemno pomemben del Planinske zveze Slovenije (PZS), saj je bila gorska reševalna služba prvenstveno ustanovljena za pomoč in reševanje članov PZS. Ker se število planincev in drugih obiskovalcev slovenskih gora nenehno povečuje, samo v letu 2005 jih je bilo preko 2,5 milijona, med njimi pa je vse več nečlanov PZS, se posredno in neposredno obremenitve GRS S in s tem povezani izzivi nenehno povečujejo. Število reševalnih akcij je vsako leto višje, hkrati pa se povečuje število reševalnih akcij, ki so posledica različnih novih oblik športa in kot takšne niso s samim gorništvom neposredno povezane. Posledično mora GRS S uvajati nove oblike in tehnike reševanja, ki temeljijo na poznavanju in uporabi sodobne gorsko reševalne opreme ter reševanju na še težje dostopnih območjih. Na osnovi teh dejstev se GRS S nahaja na točki odločitve za prihodnost, saj zdajšnja organizacija, obseg sredstev, obremenitve in število reševalcev presega zmogljivosti GRS S. Obstajata dve temeljni možnosti za nadaljnje organiziranje in delovanje GRS S: prehod na poklicno organiziranost ali ohranjanje trenutnega stanja, ki izhaja iz nepoklicnosti dela gorskih reševalcev. Nekateri strokovnjaki priporočajo in zagovarjajo prenos odgovornosti z ravni države (ki sedaj zagotovi sredstva za vse reševalne akcije ne glede na to, ali je poškodovana oseba zavarovana ali ne) na ramena planincev in drugih obiskovalcev gora samih. Vendar obstajajo številni pomisleki za takšno prihodnost, največ med njimi se jih nanaša na način izvedbe oziroma prenos nekaterih vzorcev iz drugih, predvsem zahodno evropskih držav. Zato se pričujoči članek nanaša na ta vprašanja ter ponuja nekatere rešitve.