MEDICINSKA PRIPOROČILA ZA UPORABO HELIKOPTERJEV PRI REŠEVANJU V GORAH
Povzetek
Ta članek odraža soglasno mnenje Mednarodne komisije za gorsko urgentno medicino ICAR-MEDCOM, ki je polno odgovorna za vsebino. S hitrim dostopom ekipe za reševanje in nujno medicinsko pomoč (NMP) do kraja nesreče v gorah in na drugih težko dostopnih terenih ter hitrim in obzirnim prevozom pacienta v ustrezno zdravstveno ustanovo lahko bistveno vplivamo na njegovo preživetje in posledice. Uporaba helikopterjev za ta namen je pogosta. Potrebna je, kadar ima za pacienta očitne prednosti pred zemeljskim reševanjem in prevozom. Helikopterji morajo delovati v okviru obstoječega sistema NMP, člani teh ekip pa morajo biti ustrezno medicinsko in tehnično usposobljeni. Odzivni čas ekipe mora biti čim krajši. Aktivacija helikopterja mora temeljiti na ustrezni indikaciji in oceni varnostnih okoliščin. Izključiti je treba vse posrednike in druge dejavnike, ki bi lahko podaljšali odzivni čas. Osnovna varnostna merila so ustrezno reševalno in letalsko usposabljanje, učinkovite radijske povezave med ekipami v zraku in na zemlji, dogovor o postopkih pred začetkom intervencije. Merila za helikopter, namenjen gorskemu reševanju, so ustrezna reševalna in medicinska oprema, nosilnost, prostor za izvajanje medicinskih in drugih postopkov itd. Obstajata dve osnovni skupini indikacij za uporabo helikopterjev za reševanje v gorah in na drugih težko dostopnih krajih: glede na stanje pacienta (medicinske indikacije) in glede na okoliščine nesreče (reševalno transportne indikacije). Vsi, ki so odgovorni za aktivacijo reševalnih helikopterjev, morajo biti ustrezno usposobljeni, prav tako pa morajo poznati specifičnosti gora in drugih težko dostopnih krajev.
Literatura
Advanced Cardiovascular Life Support. Resuscitation, 2000, 46: 103–120.
American College of Emergency Physicians. Emergency care guidelines. Ann Emerg Med 1997, 29: 564–571.
Burillo-Putze, G., Duarte I. H., Alvarez Fernandez, J. A., 2001. Helicopter emergency medical service in Spain. Air Med J, 20: 21–3.
Dalton, A. M., Botha, A., Coats, T., Spalding, T., Hodkinson, S., Warren, C., Hodgson, R., 1992. Helicopter doctors? Injury, 23, 249–50.
Demartines, N., Meyer, C., Scheidegger, D., Harder, F., 1991. Helicopter and emergency physician at the accident site. Medicine comparison between altitude and flat land emergency care. Helv Chir Acta, 58: 223–7.
Durrer, B., 1993. Characteristics of emergency therapy in mountain accidents. Ther Umsch, 50: 228–33.
Gabram, S. G., Jacobs, L. M., 1990. The impact of emergency medical helicopters on prehospital care. Emerg Med Clin North Am, 8: 85–102.
Gearhart, P. A., Wuerz, R., Localio, A. R., 1997. Cost-effectivness analysis of helicopter EMS for trauma patients. Ann Emerg Med, 30: 500–6.
Hoefliger, C., 1997. Swiss Air Rescue: REGA. In: Earlam R ed. Trauma Care. Hertfordshire: Saldatore ltd., 53–6.
Huguenard, P., 1997.Services de l’aide Medicale Urgente en France: SAMU. In: Earlam R ed. Trauma Care. Hertfordshire: Saldatore ltd., 49–52.
Kugler, G., 1997. Concept of the Air Rescue System in Germany (ADAC). In: Earlam R ed. Trauma Care. Hertfordshire: Saldatore ltd., 45–6.
Marsden, A., 1997. Patient Air Transport in Scotland: An Integrated Service. In: Earlam R ed. Trauma Care. Hertfordshire: Saldatore ltd., 35–6.
Marsigny, B., Lecoq-Jammes, F., Cauchy, E., 1999. Medical mountain rescue in the Mont Blanc massif. Wilderness Environ Med, 10: 152–6.
Powell, D. G., Hutton, K., King, J. K., Mark, L., McLellan, H. M., McNab, J., Mears, D., 1997. The impact of a helicopter emergency medical services programs on potential morbidity and mortality. Air Med J, 16: 48–50.
Rammlmair, G., Zafren, K., Elsensohn, F., 2002. Qualifications for Emergency Doctors in Mountain Rescue Operations. In: Elsensohn, F. (ed). Consesus Guidelines in Mountain Emergency Medicine and Risk Reduction. Lecco: Casa Editrice stefanoni, 65–70.
Rhodes, M., Perline, R., Aronson, J., Rappe, A., 1986. Field triage for on-scene helicopter transport. J Trauma, 26: 963–9.
Stolpe, E., 1997. The First Air Rescue Service in Germany: Christoph 1. In: Earlam R ed. Trauma Care. Hertfordshire: Saldatore ltd., 46–7.
Tomazin, I., 2001. Activation and Rational Use of Rescue Helicopters. In: Elsensohn, F. (ed). Consensus Guidelines on Mountain Emergency Medicine and Risk Reduction. Lecco: Casa Editrice stefanoni, 85.
Trunkey, D., 1995. Trauma Systems. A model for Regionalized Care. JAMA, 273: 421–2.
Tryba, M, Bruggemann, H., Echtermeyer, V, 1980. Klassifizierung von Erkrankungen und Verletzungen im Notarztrettungssystem. Notfallmed, 8: 725.
Weiss, M., Bernoulli, L., Zollinger, A., 2001. The NACA scale. Construct and predictive validity of the NACA scale for prehospital severity rating in trauma patients. Anasthesist, 50: 150–154.
Wuerz, R., Taylor, J., Smith, J. S., 1996. Accuracy of trauma triage in patients transported by helicopter. Air Med J, 15: 168–70.
Prenosi
Objavljeno
Številka
Rubrike
Licenca
To delo je licencirano pod Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 mednarodno licenco.
Članki so na voljo javnosti pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Brez predelav 4.0 Mednarodna (CC BY-NC-ND 4.0).
