CIVILNA VARNOST NA RAZPOTJU MED DECENTRALIZACIJO IN KOORDINACIJO – PRIMER ZVEZNE REPUBLIKE NEMČIJE

Povzetek

Spopadi v 20. stoletju, za katere je bila značilna totalnost uporabe sredstev ter neomejenost področja vojskovanja, so potrdili vse večji pomen zaščite civilnega prebivalstva z nevojaškimi ukrepi. Medtem ko so se ti ukrepi v obdobju med drugo svetovno vojno in po njej razvili v zasnovo civilne obrambe, pa so spremenjene geopolitične in družbene razmere po koncu hladne vojne narekovale reformo obrambnih in nacionalnovarnostnih sistemov v celoti. Sodobne države zato razvijajo sisteme civilne varnosti (nem. Zivile Sicherheit; angl. civil security), katerih glavni cilj je zagotoviti varnost državljanov ob vseh kompleksnih krizah, ki jih povzročajo sodobni viri ogrožanja od naravnih in antropogenih nesreč pa vse do terorističnih napadov. Po drugi strani pa je v številnih državah vseskozi prisotno razpotje med decentraliziranim upravljanjem sistemov in težnjami za njihovo usklajevanje. To nasprotje se najbolje kaže v številnih institucionalnih reformah sistemov za zaščito prebivalstva, kar nedvoumno potrjuje tudi primer Zvezne republike Nemčije. Če je bil ta sistem skupaj s številnimi drugimi zahodnoevropskimi med hladno vojno izrazito razdrobljen med zvezno in deželne oblasti ter pristojnosti, pa so teroristične grožnje ter velike naravne nesreče poudarile nujnost koordinacije hierarhično in funkcionalno razpršenih institucij zlasti na informacijskem področju, ki postaja v (post)informacijskih družbah vse pomembnejše.