GEOLOŠKE ZNAČILNOSTI PLAZU

Povzetek

Glavni namen prispevka je prikazati inženirskogeološke značilnosti plazu Stože. Kot danes vemo, v trenutku nesreče ni šlo le za en sam dogodek, temveč sta se združili dve dogajanji, ki sta pripeljali do zasutja Loga pod Mangartom: – najprej se je v zgornjem delu sprožil zemeljski plaz, – sledil pa mu je drobirski tok v spodnjem delu. Geološko kartiranje širšega območja je pokazalo, da zelo dobri razlogi za nastanek tega ogromnega plazu obstojajo že v geološki sestavi ozemlja. Plaz, ki je bil širok okrog 300 m, dolg 1,5 km in globok do 50 m, je nastal v ledeniški moreni in pobočnih nanosih na nadmorski višini okrog 1525 m. Ti kvartarni sedimenti prekrivajo starejši dolomit, ki je tektonsko močno predrt in razpokan, leži pa na plasteh laporja in lapornega apnenca, ki so za vodo malo prepustne. Zaradi svoje razpokanosti je dolomit izdaten vodonosnik, v katerem se v času močnih padavin podzemna voda dvigne visoko nad stik z neprepustno laporno podlago in tako namoči tudi grušč in zaglinjeno ledeniško moreno. Novembrski podatki o padavinah v letu 2000 kažejo, da je na tem območju padla izjemno velika količina padavin. Po dnu doline, v kateri se je sprožil plaz, teče Mangartski potok. Plaz ga je zasul in zajezil. Potok je v nekaj dneh tako prepojil plazino z vodo, da je nastal iz nje drobirski tok, ki je stekel celo po pobočju z naklonom 8°, se prelil po strugi Predelice in se ustavil šele po 4 km v dolini Koritnice, kjer je preplavil in zasul Log pod Mangartom na nadmorski višini okrog 600 m. Del pobočja nad plazom (prostornine okrog milijon m³ ) je ostal na mestu in je še danes v labilnem ravnovesju. Podobno so ostali na pobočju še nekateri deli plazu ... Ta prispevek prikazuje inženirskogeološko delo ekspertne skupine za geotehniko, opisuje vzroke za nastanek plazu in podaja prve predloge skupine za zagotovitev vsaj začasne varnosti prebivalcev ogrožene vasi.