MODEL VSEOBSEŽNEGA VARNOSTNEGA SODELOVANJA V ŠVICI

Povzetek

Poleg spremenjenega svetovnega strateškega in varnostnega okolja ter notranjih družbenih sprememb v številnih državah nedvomno tudi množični dogodki pomenijo poseben izziv sodobnemu celovitemu razumevanju področja varnosti. Pri tem ne mislimo samo na politične in gospodarske dogodke (kakor je npr. svetovni gospodarski forum v Davosu), temveč tudi na najpomembnejše športne prireditve. Menimo, da je z varnostnega vidika še posebej težko izpeljati olimpijske igre ter svetovna in evropska nogometna prvenstva, ki so se že v preteklosti izkazala kot varnostno zelo problematična. Zato je v članku predstavljen varnostni načrt, ki so ga v Švici razvili za evropsko nogometno prvenstvo EURO 2008, nedvomno eni največjih javnih prireditev. Sodobni trendi, povezani z novim načinom javnega spremljanja tekem na ulicah in trgih (angleško public viewing), dnevne migracije podpornikov nastopajočih ter migranti, ki zlasti ob takih prireditvah okrepijo svoje čustvene vezi z izvorno domovino, vsekakor dodatno otežujejo delo varnostnih služb. Države gostiteljice tovrstnih prireditev se namreč bojijo, da se ne bi spremenile v »bojišče«, na katerem bi sodelovali njihovi državljani (ali priseljenci) različnih porekel in trenutni obiskovalci, ki so na dogodek prišli brez vstopnic. Po drugi strani nas zgodovina uči, da so množične prireditve, ki jih spremljajo številni novinarji, zelo primerne tudi za teroristične napade (spomnimo se samo dogodkov na poletnih olimpijskih igrah leta 1972 v Münchnu, 1996 Atlanti, pa tudi v Berlinu pred začetkom svetovnega prvenstva 2006). Glede na celovitost dogodka je zato nujno, da se država prirediteljica nanj zelo dobro pripravi, hkrati pa aktivira vse razpoložljive zmogljivosti instrumentov obvladovanja kriz. V tem smislu je tovrsten dogodek tudi odličen preizkus sposobnosti države, kako vključiti sistem zaščite in reševanja (gasilce, civilno zaščito, tehnične reševalne službe), sile notranje varnosti ter zasebna varnostna in svetovalna podjetja (javno-zasebno partnerstvo) v organiziranje tako velike prireditve. Namen članka je torej predstaviti varnostni načrt v Švici za že omenjeno prireditev ter ga na podlagi primarnih in sekundarnih analiz tudi kritično ovrednotiti. Ob tem se seveda zastavlja vprašanje, koliko, če sploh, je mogoče tovrstne tuje izkušnje vključiti v slovenska varnostna in konceptualna razmišljanja.