Paradigmatizacija proznih struktur II. Vprašanje o romanu in o jeziku

Povzetek

Razprava je mišljena kot prispevek, ki teoretsko in filozofsko osvetljuje strukturiranost (tj. konstrukcijske principe) modeme proze. Pojem paradigmatizacije opredeljuje specifično jezikovno logiko te proze in zato je najprej zastavljeno metodološko vprašanje, ali je v jezikovnih določilih mogoče razbrati pripadajočo formo zgodovinske zavesti. Sledi sistematična zastavitev vprašanja o modernem romanu, ki sam sebe razglaša za nekaj povsem drugega, kot je tradicionalni roman. Takšnega vprašanja ne moremo zastaviti mimo romantičnih stališč o romanu, ko je bil ta dokončno priznan kot umetnost. Če pa je status tradicionalnega romana kot umetnosti problematičen, pomeni, da je nujno analitično spregovoriti o izhodiščni formi romana v helenizmu, tj. o pseudès historíi, in o pripadajoči izvorni jezikovni dominanti te proze. Analiza razkrije, da romanu, ki sam sebe izhodiščno razume kot historío, ne pripadajo docela poteze pesniške (tj. umetniške) funkcije jezika. Iz takšnih ugotovitev je mogoče sklepati, da je roman skozi svojo dolgo zgodovino vseskozi šele na poti v umetnost. V zadnjem razdelku opredeljujemo razliko med jezikovnimi principi (in pripadajočo diegetsko naravo) tradicionalnega in modernega pripovedništva.