Študija ugotavlja nekaj skupnih izhodišč staroindijske filozofije jezika in poetike že v najstarejših, še mitičnih vedskih besedilih (1500–1000 pr. n. št.). Dotika se magične in simbolne vloge jezika v Brahmanah in Upanišadah (do 600 pr. n. št.). Pozneje sledi izvorom staroindijske filozofije jezika iz eksaktnega prispevka gramatikov in razglabljanj v raznih filozofskih sistemih. Za zvezo s teorijo jezika so zlasti zanimivi različni odgovori na gnoseološka vprašanja, ali in zakaj je besedno pričevanje zanesljivo in kako deluje jezik. Posebne pozornosti pa je deležen glavni predstavnik filozofije jezika Bhartrhari iz 5. st. n. št., ki obravnava misel in njeno ubeseditev kot povezano celoto. Podrobno je prikazana njegova teorija sphote – odkritja ali razodetja pomenskega substrata, ki je neposredno vplivala na poetiko.
