Stritarjeva postromantična pripovedna proza in evropski sentimentalizem
Povzetek
Po vsej verjetnosti je Stritar starejše vzorce sentimentalizma z redkimi izjemami sprejemal posredno, in to predvsem iz nemške idile in avstrijskega bidermajerja ter iz francoskega, delno morda angleškega postromantičnega romanopisja. Vsebina teh vzorcev se je medtem posodobila s schopenhauerjanstvom, liberalizmom, socialno-humanimi težnjami itn., in tako preobraženi se kažejo tudi v Stritarjevem delu. Stritar je tedaj sprejemal tiste vzorce sentimentalizma, ki so bili v sočasnem pripovedništvu še živi. Pri tem je izbiral predvsem njihove tragične različice, čeprav je te v svojih poznejših besedilih izpeljal v spravljiv konec; opuščal pa je izrazito razsvetljenske elemente prvotnih vzorcev kakor tudi značilne motive romantike. V splošnem so pri Stritarju sentimentalni vzorci kombinirani s sodobnimi in uporabljeni analogno kakor tudi sicer v evropskem postromantičnem pripovedništvu: kot konstrukcijski elementi za pripoved iz sodobnega življenja, osredinjeno na junakovo zasebno duševno izkušnjo in namenjeno izobraženskemu občinstvu.