Aleksandrinec III. Aleksandrinec v slovenski poeziji in prevodni literaturi

Povzetek

V prvem delu študije (Primerjalna književnost, 1992, št. 2) smo analizirali zgodovinski razvoj in ritmični ustroj francoskega aleksandrinca z vsemi notranjimi protislovji med normiranim (12) in dejansko izgovorjenim številom zlogov v verzu. – Drugi del študije (Primerjalna književnost, 1993, št. 1) je bil posvečen analizi funkcioniranja aleksandrinca v drugih romanskih Jezikih (provansalščini, katalonščini, španščini in italijanščini) ter v nekaterih germanskih jezikih (angleščini in nemščini). – Pričujoče, zaključno poglavje študije obravnava različne adaptacije francoskega aleksandrinca v slovenskem verzu. Aleksandrinec je izjemno pomemben za začetek umetn(išk)e slovenske poezije v Pisanicah, zbornikih razsvetljenske literarne tvornosti, saj je uveljavitev akcentuacijske oz. silabotonične verzifikacije zoper nenaravne poskuse kvantitativne verzifikacije vezana prav na to verzno obliko; pri tem se je osrednji avtor pisaniških aleksandrincev, Janez Damascen Dev, naslonil na ritem nemškega aleksandrinca, saj je nemški verz kljub globokim jezikovnim razlikam po svoji močni akcentuacijski verzifikaciji nenavadno blizu slovenskemu verzu. Po radikalni Prešernovi pesniški reformi aleksandrinec izgine iz izvirne slovenske pesniške produkcije, saj očitno ne ustreza ritmu slovenskega verza. Pač pa se z aleksandrincem še zmeraj intenzivno srečujemo v številnih prevodih francoske dramske in pesniške klasike. Zaradi mnogih ritmičnih problemov pri prenašanju francoskega aleksandrinca v slovenščino prevajalci uporabljajo različne ritmične modele, da bi v slovenskem jeziku pričarali ritem originalnega aleksandrinca: poleg tradicionalnega pisaniškega modela se je najbolj uveljavila konvencija »prevajanja« aleksandrinca z jambskim enajstercem (endekasilabom), v zadnjem času pa nekateri mlajši prevajalci posegajo tudi po trohejski metrični osnovi.