Kitajske metafizične teorije o literaturi pred obdobjem dinastije Tang (618–907)
Avtorji
Maja Lavrač
Ključne besede:
daoistična filozofija (Lao Zi, Zhuang Zi), kitajske metafizične teorije o literaturi (Lu Ji, Liu Xie), prva sistematična razprava o literaturi v kitajskem jeziku (Liu Xie), mistično zlitje z Daom, preseganje dvojnosti med subjektivnostjo in objektivnostjo
Povzetek
Kitajske metafizične teorije o poeziji črpajo navdih iz transcendentnega misticizma Lao Zijeve in Zhuang Zijeve daoistične metafizike, zato so močno zaznamovane z njenim pojmovanjem preseganja dvojnosti med subjektivno in objektivno stvarnostjo. Poezijo pojmujejo kot del daoističnega pojmovanja Daoa, kot razodetje vesoljnega zakona, ki povezuje in združuje vse stvari v nedeljivo celotnost vsega bivajočega. – Lu Ji, eden pionirjev kitajske literarne teorije, ki je svojo teorijo o ustvarjalnem pisanju osnoval na temeljih daoistične metafizike, je v svojem Pesniškem eseju o literaturi izdelal model duhovnega potovanja, da bi opisal in prikazal operacije duha pri načrtovanju literarne kompozicije. – Eden najpomembnejših teoretikov v kitajski zgodovini pa je nedvomno Liu Xie, čigar knjiga Literarni duh: rezbarjenje zmajev je prva obsežna in sistematična razprava o literaturi v kitajskem jeziku. Liu Xie vidi izvor literature v Daou, v kozmosu. Tako kot Zhuang Zi poudarja postenje duha, ki lahko pripelje do stanja praznine in tišine, ki je potrebno, da lahko umetnikova ustvarjalna in predstavna moč zaživita svobodno in popolno.