kulturologija, filozofija kulture, kulturni sistemi, univerzalizem, partikularizem, postmoderna kultura
Povzetek
Kultura danes niha med estetsko-normativnim in antropološko-opisnim pomenom, med univerzalizmom in partikularizmom. Estetska ideja kulture se je na Zahodu od razsvetljenstva znatno preoblikovala: funkcionirala je kot utopična kritika civilizacije in vodila v spoznanje o nujnosti radikalnih družbenih sprememb; Herder in nemški idealizem sta omajala razsvetljenski univerzalizem s predstavo, da je kultura razločevalen, tradicijsko-etnični način življenja; zahodni imperializem se je soočal z množico tujih oblik življenja in iskal potrdilo za svoje lastne privilegije; kulturna industrija, značilna za sodobno družbo, je simbolno produkcijo vključila v blagovno proizvodnjo, pojem »kultura« pa se je vpletel še v politike vzpostavljanja identitete (od feminizma do revolucionarnega nacionalizma). Nekdanja ideja o kulturi kot soglasju in duhovnem preseganju vsega posvetnega in razlikovalnega je zato v krizi. Kultura je postala arena spopadov. Kaže se kot vojna med Kulturo in kulturami, tj. med domnevno splošno veljavno omiko in vrednotami najrazličnejših načinov življenja. Čeprav je Kultura sama kulturno pogojena (je Zahodna in novoveška), se ima za implicitni standard vrednotenja kultur. Kulture niso kultivirane, temveč so izrazito, celo bojevito partikularne. Konflikt med Kulturo in kulturami je tudi spopad med Zahodom, ki se ima za nosilca univerzalizma (»natovska visoka kultura«, po F. Jamesonu), in nacionalizmom, regionalizmom, nativizmom itn. ostalega sveta. Kulturni spopad poteka tudi znotraj transnacionalnih korporacij: bolj ko se univerzalnost prazni v sinonim za globalizacijo, bolj patološke so kulturne obrambe pred njo. Zahod po ošibitvi vloge klasičnih nacionalnih držav svojim transnacionalnim političnim formam neuspešno išče primerne kulturne korelative. – Kultura v normativnem pomenu se znotraj postmoderne sooča z množično kulturo in razmahom raznovrstnih identitetnih politik. Bolj ko postmoderna tržna kultura prodira v svet, bolj intenzivno se išče duhovno legitimizacijo zanjo. Relativizem postmoderne kulture pa ruši ravno trdne vrednote Kulture, s katerimi bi tržna kultura hotela kriti svoje delovanje. Zahod si na politični ravni ne more privoščiti skeptičnega post-metafizičnega ozračja, čeprav ga sam proizvaja in z njim izvotljuje visoko retoriko svojih lastnih idejnih temeljev. Stremi namreč h globalni avtoriteti in se sooča s sovražniki, ki imajo za sabo močnejše legitimizacijske sestave, npr. islam. Kriza zahodne kulture je povezana tudi z neuspehom religije v kontekstu industrijskega kapitalizma, brezobzirne sekularizacije in racionalizacije. Kultura ni mogla zdržati vloge nadomestka religije, kakršno je imela od 19. st. naprej. V nasprotju z religijo je ostala omejena na manjšine in specialna področja. – Avtor se v polemiki s postmodernim kulturalizmom zavzema za vnovičen premislek univerzalističnega razumevanja kulture. To je bilo sprva, v obzorju razsvetljenstva, revolucionarna in radikalna ideja – vrednote svobode, enakosti, spoštovanja in samoodločbe so pripadale človeku ne glede na rod, razred, poreklo in druge partikularnosti, na katerih je temeljil stari režim. Marx je razsvetljenski univerzalizem povezal z romantičnim partikularizmom, a tako, da je vse, kar je posebno, obenem konstitutivno odprto in diferencialno. Kolikor kultura funkcionira kot psevdoreligiozna tolažba zaradi meje, ki jo človeški vrsti postavlja narava s smrtjo, lahko postane preveč intimna in morbidna. Zato jo je treba postaviti v razsvetljeni politični kontekst, v katerem se njena neposrednost kanalizira v abstraktnejše povezave.
