Srečko Kosovel in evropska avantgarda

Povzetek

Razprava skuša raziskati Kosovelov odnos do italijanskega futurizma, balkanskega zenitizma in ruskega konstruktivizma. Iz celotnega Kosovelovega opusa, tudi iz pisem in dnevniških zapiskov je jasno, da se ne more zgledovati po italijanskih »osvobojenih besedah«, saj kot slovenski pesnik in še posebej kot primorski Slovenec besedo razume kot sveto in nedotakljivo. Manifest Mehanikom to njegovo zadržanost do Marinetijevega gibanja še dodatno potrjuje. Podobno se Kosovel odvrne tudi od Micićevega zenitizma, ki ga razume kot »igračkanje«, njemu pa gre v umetnosti in v življenju za resnost, za »revolucioniranje vsebine in oblike hkrati«. Zato mu po Grahorjevi vrnitivi iz Sovjetske zveze šele ruski literarni konstruktivizem ponudi priložnost, da z načelom gruzifikacije in fokusizacije uveljavi tip svojih znamenitih konsov, v katerih gre ob prevratni formi tudi za ohranjanje pomena, objaviti pa jih misli v specializiranem glasu KONS, ki bi ga sam urejal in izdajal. Poleti 1925 pride pri njem do »obrata na levo«, s tem pa tudi do ustvaritve drugačne, »konstruktivne« poezije, ki bi jo izdajal v proletarski založbi, ki bi se imenovala Strelci. Vse te načrte prekine zgodnja smrt, saj umre pri svojih 22. letih. Njegovi konsi pomenijo danes posebnost in enega vrhov evropskega literarnega konstruktivizma.