Kosovel in nihilizem: poskus konstruktivne destrukcije

Povzetek

Prispevek se loteva vprašanja Kosovelovega odnosa do nihilizma. Natančneje: kaj je Kosovel razumel pod tem pojmom, ki ga je sam poznal in uporabljal, in v kakšni smeri je nihilistično problematiko skušal preseči. V tem kontekstu se razprava ustavlja zlasti ob Kosovelovem odnosu do Nietzscheja, kakor ga lahko rekonstruiramo s pomočjo Kosovelovih formulacij v njegovih pismih in dnevniških zapiskih. S pomočjo teh navedkov se da podrobneje argumentirati tezo, da za Kosovela alternativa nihilizmu ni volja do moči kot aktivno počelo življenja v Nietzschejevem smislu, temveč gre Kosovelovo prizadevanje v drugačni smeri. Pesnik govori namreč o etični revoluciji, ki je obenem duhovna revolucija, in sicer ne v imenu nadčloveka kot izpostavljene in osamljene figure volje do moči, ampak v imenu novega človeka, novega človečanstva in njegovih moralnih atributov. – Če Nietzsche odpravlja moralno razlikovanje med dobrim in slabim in nasploh moralo kot tako (morala je nemorala), pa je Kosovelova zahteva ravno nasprotna: gre mu za poudarjeno etično-moralno držo, saj se mora človek – človek kot etični subjekt – vsakič znova odločati med dobrim in zlim, pravičnim in krivičnim. Od tod tudi Kosovelove besede o človeku kot »poosebljenem etosu«. – Nietzsche ni ključna oseba, ki bi odpirala vrata Kosovelovega pesniškega sveta. Je pa v Kosovelovem odnosu do Nietzscheja neka pomenljiva ambivalenca. K tej ambivalenci je svoje prispevalo tudi tisto, čemur bi lahko rekli nehote napačno razumevanje Nietzscheja.