»Quale triestinità?«: glasovi in odmevi iz italijanskega Trsta

Povzetek

Prispevek se osredotoča na italijanski Trst in na kar se le da obširen korpus sočasne tržaške pesniške produkcije, da bi tako razprl pogled na Kosovela »od zunaj«. Posebno pozornost sem posvetila futuristični avantgardi: Marinetti, vodja italijanskih futuristov, je v Trstu videl futuristično mesto par excellence, prve futuristične soareje pa so v Gledališču Rosetti prirejali med leti 1909 in 1910. Futurizem je privlačil veliko skupino lokalnih umetnikov, med katerimi je nekatere (Carmelicha in Černigoja) Kosovel celo osebno poznal ali pa so mu bili blizu. Podobno velja za pesnika Sanzina in Milettija, ki sta se navdušeno predajala futurističnim jezikovnim eksperimentom in narodnostnim oziroma nacionalističnim tendencam futurističnega gibanja. V kontekstu tržaške poezije je prav tako izredno pomemben narodnostno obarvan tip romantične poezije: komparativistična obravnava je ravno zato zajela tudi Slataperjev vitalistični pristop k skalnatemu Krasu izpred začetka prve svetovne vojne. V tržaško kulturno pokrajino dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja pa sodi tudi nacionalistična poezija, ki se je pogosto uradno spogledovala s fašističnim režimom (Cambon, Corraj, Alma Sperante). Prispevek skratka osvetljuje dobršen del poezije v italijanščini, ki je nastajala v razburkanem, a v veliki meri sovražnem tržaškem kulturnem okolju, in na ta način ponuja bolj kot ne implicitno oceno o Kosovelovem mestu v kontekstu evropske avantgarde in prispevku njegove poezije k avantgardni umetnosti.