Analogije med poezijo S. Kosovela in C. Rebore oziroma ali obstaja italijanski ekspresionizem?

Povzetek

Na vprašanje, ali obstaja italijanski ekspresionizem, sodobna italijanska literarna kritika odgovarja pritrdilno, saj pripisuje delom mladih literatov, ki so začeli objavljati v florentinski reviji La voce (1908–1914, 1914–1916) in so zato znani pod imenom »i vociani«, izrazite ekspresionistične slogovne in tematske značilnosti. Kritika Segre in Martignoni (Testi nella storia 4, La letteratura italiana dalle Origini al Novecento, 2001) trdita celo, da so »najboljši ’vociani’ predstavljali resnično literarno avantgardo predvojnega obdobja«. Navedena ocena zveni tendenciozno in je verjetno ideološko pogojena; po drugi strani pa se poraja vprašanje, ali ni morda nekoliko preveč radikalna tudi trditev, da »italijanska literatura nima nobene tekstualne baze, da bi jo lahko označili za ekspresionistično« (Lado Kralj, Ekspresionizem, 1986). – V svojem referatu skušam načeti vprašanje o upravičenosti oz. neupravičenosti zgoraj navedenih ocen o obstoju italijanskega ekspresionizma. Kot eksemplaričen primer (domnevnega) italijanskega ekspresionizma navajam enega izmed najbolj uglednih in tipičnih »vocianov«, milanskega pesnika Clementeja Reboro (1885–1957). Pisma in pesmi, ki jih je napisal do leta 1926 oz. 1927, sem analizirala in jih primerjala s Kosovelovim opusom. Vodilo moje komparativne analize je bilo seveda iskanje skupnih in sorodnih ekspresionističnih prvin. – Zaradi potrebe po sintezi sem svojo primerjalno analizo z vsebinskega vidika omejila na tri tematske sklope, ki so najbolj značilni za literarni ekspresionizem, in sicer: prvič, zavest o krizi in polemika proti sodobni civilizaciji; drugič, občutek osamljenosti in samote, bivanjskega nesmisla, odtujenosti, notranje disharmonije in razklanosti, izgube identitete, skratka, t. i. »disociacije subjekta«; tretjič, reakcije na zgoraj navedeno počutje, se pravi po eni strani poveličevanje preroške funkcije pesnika in odrešilne vloge poezije, po drugi strani pa oznanjevanje zatona sodobne civilizacije in rojstva novega sveta ter novega človeka. – Rezultati analize so pokazali, da so v Reborovi poeziji prisotne vse zgoraj navedene tematike in motivi; včasih je podobnost s Kosovelovimi pesmimi celo presenetljiva (npr. motiv katastrofalne povodnji in rojstva novega sveta). Slogovna analiza pa še dodatno krepi tezo o Reborovem ekspresionizmu. Kaže pa, da Rebora – kot tudi drugi »vociani« – (nasprotno od Kosovela) ni poznal nemškega ekspresionizma. Poleg tega pa sta se literarna izkušnja »vocianov« in pojav nemškega ekspresionizma razvila istočasno, kar glede na slabo obveščenost italijanskih književnikov o nemški sodobni literaturi še dodatno izključuje možnost kakršnega koli vpliva nemškega ekspresionizma na »vociane«. – Na začetno vprašanje lahko torej verjetno odgovorimo na sledeči način: o ekspresionizmu kot pravem literarnem gibanju v Italiji ni mogoče govoriti; mogoče pa je govoriti o močni prisotnosti ekspresionističnih prvin pri posameznih avtorjih. Njihove včasih presenetljive analogije z nemškim oz. slovenskim ekspresionizmom izvirajo iz skupne zaznave kulturno-zgodovinske krize tedanje zahodne civilizacije.