»Tretji prostor« v romanu Najožja domovina Erice Pedretti

Povzetek

Teksta in konteksta se pri pisateljici Erici Pedretti, ki že od nekdaj živi razpeta med več kultur, ne da ločevati. Rojena leta 1930 kot sudetska Nemka na Češkem je morala leta 1945 deželo zapustiti. Odšla je v Švico, a je leta 1950 morala naprej. Po dveh letih bivanja v New Yorku se je poročila in ustalila v Švici. Najprej je živela v retoromanskem, od leta 1974 pa živi v francoskem delu Švice; piše pa vedno v nemščini. – Prispevek se ukvarja z njenim romanom Najožja domovina, avtonomnim umetniškim besedilom, ki je pomembno zaradi svoje izjemne estetske valence, kompleksnosti in večkratne kodiranosti. S pomočjo jezika pa Erici Pedretti uspe ustvariti »tretji prostor« v smislu Homija K. Bhabhe, ki ga razume kot apel proti sovraštvu in klic k medsebojnemu razumevanju kljub grozoviti preteklosti. Tukaj literarno znanost razumemo kot kulturologijo, ki se strukturno zavzema za pluralnost kulture. Zato kulturni kontekst, v katerem je delo nastalo, ne rabi le kot razlaga opažanj, ampak predstavlja fokus raziskave. Literarno delo je kulturni fenomen, pri čemer njegove estetske komponente niso prezrte, ampak poudarjene. Razprava temelji na historični antropologiji, ki ne išče univerzalnih značilnosti človeka, ampak ga razume kot individualnega posameznika v njegovih socialnih, političnih in kulturnih povezavah, zanimajo pa jo predvsem posebni pogledi na svet kot jih najdemo prav v poetičnih besedilih. V romanu Najožja domovina, v katerem leta 1945 iz Češke izgnana protagonistka šele leta 1976 lahko ponovno obišče svojo prvotno domovino, so različna življenjska obdobja razpadla na fragmente in so močno stilizirana. Roman poteka na več nivojih: na Češkem leta 1945, ob ponovnih obiskih leta 1976 in 1990 ter v švicarskem vsakdanu pripovedovalke, ki hkrati razmišlja tudi o postopkih ubeseditve. – Zaradi svoje migracijske biografije je Erica Pedretti senzibilnejša za individualne razlike in kulturno drugačnost, še posebej za kulturno pluralnost. Zavzema se za takšno medkulturnost medsebojnih odnosov, ki pomeni ustvarjanje »tretjega prostora«, v katerem je možno sobivanje.