Od literature h kulturi – in nazaj?

Povzetek

Z rastočo globalizacijo literature proti koncu 19. stoletja je nacionalne literarne zgodovine polagoma nadomestila evropska perspektiva kot njihov domnevno vseobsegajoči okvir. Zaradi tega so imele v okviru uveljavljenih oddelkov za primerjalno književnost evropske književnosti prednost pred neevropskimi, to nesorazmerje pa se je potem preneslo tudi na odnose med evropskimi književnostmi samimi. Toda po več desetletjih uporabe in razvoja te evropske perspektive je diskriminacijski vzorec politike reprezentacije, ki je ležal v njenem temelju, stopil v ospredje in kompromitiral evropsko »progresivno« idejo zgodovine. Da bi se lotili tega, kar je bilo v njej izobčeno, se pravi ne le neevropskih, ampak tudi podrejenih in marginaliziranih evropskih kultur, so v šestdesetih letih 20. stoletja začeli projekt kulturnih študij. Z njihovega zornega kota je bilo spodbijanje razlik med posameznimi nacionalnimi literaturami, kakor je to počela primerjalna književnost, nezadostno. Ne le te delitve, sámo idejo literature je bilo treba na novo oblikovati, da bi lahko vanjo vključili njene med sabo neprimerljive konceptualizacije znotraj različno strukturiranih in neenako podprtih kulturnih okvirov. Projekt kulturnih študij je torej zrasel iz suma, da interdisciplinarni programi zgolj privzemajo vseobsegajoč pristop, ne da bi si belili glavo s politiko reprezentacije in znanjem, na katerem temelji. Zaradi takšnega suma se osredotoča na »preostale« elemente strokovne ekspertize na zelo podoben način, kot je to približno sto let prej storila heterogena forma romana. Kot pravi de Certeau, se je ta forma, nagnjena k obrobnim in temačnim običajem meščanske družbe, postopoma sprevrgla v »živalski vrt vsakdanjih navad od uveljavitve moderne znanosti naprej«. Kulturne študije vidijo svoje delovanje prav v tej nedisciplinarnosti in transdisciplinarnosti. Kot pravi eden od komentatorjev, se celoten britanski projekt kulturnih študij opira na »sposobnost, da pleni bolj uveljavljene discipline, obenem pa ostaja ločen od njih«. Toda kljub drugačnim namenom ne moremo spregledati njegovega ujemanja z Leavisovim projektom vseobsegajočih literarnih študij, saj se v obeh primerih »kvazi-stroka« na koncu z vso močjo polasti strok in jih spodrine. Tako kot v primeru romana, trdno uveljavljenega literarnega žanra, v katerem je de Certeau videl presegajoči model prihodnjega transdisciplinarnega raziskovanja, ima tudi zarisana smer kulturnih študij za posledico njihovo institucionalno samopooblastitev in podobno diskriminacijo. Zato smo od nedavnega priča »protikulturalističnemu« obratu, ki ga je sprožilo nasprotovanje takšni spravi, in to v imenu nezvedljive singularnosti literature. Sklepni del razprave se ukvarja s tem obratom in osvetljuje nekatere problematične posledice ideje literature, ki jo ta obrat zagovarja.