Jasno opredeljen pojem in enotna perspektiva: ali je zgodovina svetovne književnosti mogoča?

Povzetek

Pred več kot petdesetimi leti je Erich Auerbach postavil dve glavni vprašanji v zvezi s pisanjem zgodovine svetovne književnosti: kako sintetizirati takšno ogromno količino gradiva in kako najti nit, ki ga bo pomagala sestaviti v smiselno celoto. V zadnjem desetletju sta bila narejena dva sistematična poskusa obujanja ideje takšne sinteze. Avtorica prvega je Pascale Casanova, ki je v svoji knjigi La République mondiale des lettres vpeljala idejo svetovnega literarnega prostora. V skladu s svojim splošnim okvirom trga za izmenjavo netržnih vrednosti oziroma neekonomske ekonomije opisuje P. Casanova literarno vrednost kot tisto, kar velja za vredno. Toda nejasno ostaja, čigava vrednostna sodba je tu odločilna: sodba posvečujočih avtoritet v središčih svetovnega literarnega prostora ali sodba širšega mednarodnega bralstva? Poleg tega P. Casanova izrecno pravi, da obstajajo vrednosti, ki jih trg še ni prepoznal. Literarna vrednost je opredeljena kot tisto, kar velja za vrednost pri posvečenih avtoritetah, in obenem kot tisto, kar pri njih še ne velja za takšno, a bi utegnilo veljati, če bi imele to priložnost prebrati. Glede na težave pri določanju pojma literarne vrednosti metafora neekonomske ekonomije, ki je temelj knjige P. Casanova, ni primeren okvir za zgodovino svetovne književnosti. – Avtor drugega projekta je Franco Moretti. Za Morettijevo metodo prava naloga ni besedilna interpretacija posameznih del, ampak tvorba abstraktnih modelov (grafikonov, zemljevidov in dreves), ki jih je mogoče interpretirati šele pozneje. A če pred temi modeli ni interpretacije, ki bi nam povedala, kaj naj sploh iščemo, moramo začeti s toliko izhodišč, kolikor je le mogoče. Tako se problem, ki smo ga prej vrgli skozi okno, namreč problem ogromnega števila besedil, ki jih je treba prebrati, priplazi nazaj skozi dimnik kot problem ogromnega števila izhodišč, ki jim moramo slediti. Morettijev načrt v tem spominja na zgodnejša dva: namreč na pozitivistično zgodovino literature in na strukturalizem, in spomniti se velja, da so oba projekta opustili, še preden so dosegli kakršnokoli vizijo celote.