Cenzurni krivdorek kot mesto zloma pozitivističnega pravnega diskurza

Povzetek

V članku se posvečamo eni od oblik cenzure, sodni prepovedi objave. Tak akt spravi diskurz najbolj razširjene šole pravnega pozitivizma v skrajno situacijo. Pozitivizem je ujetnik iluzije, da je lahko neki pomen besedila »tukaj«: pravo naj bi lahko malodane prijeli v roko, v obliki zakonika, sestavljenega iz jasno strukturiranega besedila, členjenega v paragrafe, ki jih lahko vsakdo prebere in razume. Pri sprejemanju sodne odločitve o cenzuri literarnega dela se tak diskurz zlomi. Literarno delo ne vsebuje le nejasnih pojmov, pač pa mu manjka tudi čvrsta artikulacija pomenskosti, tj. tetičnost. Umetniško besedilo ničesar ne trdi. Toda na drugi strani mora sodišče v določenih primerih avtorja vendarle obtožiti, da trdi nekaj prepovedanega: da žali, da podtika, da poziva itn. Kako premostiti ta prepad med pozitivističnim osredotočanjem na »tukaj« pomena na eni strani in med neprimernostjo takega pristopa za resnico literature na drugi? Pokazali bomo, da takega razkola nikoli ni bilo in da obe vrsti interpretacije, pravna in literarna, temeljita na isti odprtosti interpreta do pomena kot takega.