Dejstva, utopije in napačne predstave o globalizaciji literarnih študij

Povzetek

Arjun Appadurai v članku »Grassroots Globalization and the Research Imagination« predstavi tri razsežnosti globalizacije: 1) »izziv zornega kota, ki ga predstavlja globalizacija«, 2) področne (arealne) študije in 3) raziskovanje globalizacije. Te tri kategorije sem uporabil pri preučevanju treh novejših razprav o globalizaciji v primerjalni književnosti; to so: La république mondiale des lettres (1999) Pascale Casanova, Death of a Discipline (2003) Gayatri Spivak in »Conjectures on World Literature« (2000) Franca Morettija. – Sprememba zornega kota je v literarnih študijah potrebna zaradi rekonceptualizacije literarne zgodovine. Morettijeva zgodovina romana je korak h globalizaciji, vendar njegovo »odmaknjeno« branje ne upošteva »temeljnega « (grassroots) zornega kota in ohranja zahodnega. Spodbijano stališče Casanovove, ki pravi, da zmorejo veliki avtorji za svoja dela ustvariti avtonomen položaj (XIII), se oddaljuje od nacionalne perspektive, vendar podpira besedila, ki bi nemara težko našla »temeljne« bralce. Spivakova zagovarja natančno branje zlasti tistih besedil, ki so nastala na južni polobli. Rekli bi lahko, da goji literarno »temeljnost«, vendar je njeno stališče, da je literatura podoba »nedoločljivosti«, že samo po sebi teoretska globalizacija, ki izhaja iz velemestnih kultur, – potemtakem je avtorica vpletena v globalizacijo, ki jo odločno odklanja. Ali se je sam Appadurai resno pripravljen odpovedati »velemestnim« načinom raziskovanja in teoretiziranja, je samo na sebi vprašljivo. – Casanovova in Moretti opisujeta mehanizme v domnevnem svetovnem literarnem sistemu, medtem ko se Spivakova osredotoča na posameznega bralca. Tistim, ki so do sistemov skeptični, bi bil lahko bolj privlačen pristop Spivakove, če le ne bi vseh besedil sistematično označevala za nedoločljiva.