Med božjo iskrico in lastno smrtjo

Povzetek

Kljub sodobnim literarnim teorijam, ki so piscu snele lovoriko avtorstva kot neponovljive izvirne sinteze forme in vsebine in so vcepile dvom v ustvarjalnost kot učinek avtorjeve volje, veščin in namena, se v ustvarjalnem procesu ohranja ena ključnih potez tradicionalnega pojmovanja avtorstva – narcizem kot podaljšek infantilnega obdobja in z njim povezan občutek zmožnosti kreacije v polju neomejenih možnosti. Paradoks literarne – in nemara vsakršne umetniške ustvarjalnosti – je v tem, da se pisec čuti najbolj na sebi in za sebe v tistih ustvarjalnih obdobjih, ko se mu zdi, da ga, prežetega z neomejenim, oceanskim občutjem njegova lastna ustvarjalnost presega, da torej ni sam tisti, ki proces nadzoruje, ampak je »zgolj« sredstvo ustvarjalnega procesa, hkrati pa je ključni vezni element tega procesa njegovo ingeniozno veličanstvo – avtor sam.