Digitalni avtor? Avtorstvo v digitalni dobi

Povzetek

Vse od rojstva »svetovnega spleta« kot najuspešneje internetne aplikacije so literarni teoretiki (Landow, Bolter) upali, da bo nov digitalni medij naposled dopustil »smrt avtorja« in rojstvo »pišočega bralca«. Hipertekst kot nov besedilni žanr se je zdel dovolj močan, da bi izpolnil staro upanje poststrukturalistov (Barthes, Foucault). Čeprav je literarna teorija večinoma opustila to zaneseno upanje, se zdi, da internet v sedanji literarni produkciji še vedno ohranja moč svojega načeloma »brezavtorskega« medija: razvpita enciklopedija Wikipedija dopušča domnevo, da je samo, skupinsko napisano besedilo pomembnejše od avtorjev. Literarni eksperimenti v digitalnih medijih celo raziskujejo, kako je mogoče napisati besedilo le s pomočjo tekstovnih algoritmov. Tovrstni projekti sploh več ne potrebujejo avtorja, saj uporabljene podatke preskrbijo kar računalniški iskalniki. – To naivno predstavo o brezavtorskem tekstu je kaj lahko spodbiti. Prvič, novi mediji so omogočili ponovno oživljanje in celo razcvet avtorja. Drugič, za razliko od hitro rastoče produkcije skupinskih internetnih novinarskih tekstov takšne literarne produkcije praktično ni. Tretjič, kljub skupinskim projektom ali »kodnim delom« se funkcija avtorja ne izgubi, marveč se le razprši na različne osebe, kar vodi k »disociiranemu« avtorstvu. Avtor torej v dobi interneta ni umrl, saj so mu njegove lastnosti zagotovile preživetje. Še več, internet je zanj postal pravzaprav nekakšen vrelec mladosti, kar bom skušal utemeljiti z nedavno izvedenimi eksperimenti o avtorstvu v digitalni dobi.