Esej in esejizem med modernizmom in postmodernizmom

  • Peter V. Zima
Ključne besede: literatura in filozofija, literarni žanri, esej, modernizem, postmodernizem, utopija, partikularnost

Povzetek

Odkar je esej postal žanr, je meril na partikularno, na odprtost in individualno izkušnjo. Vedno se je izogibal sistematičnemu zaprtju in identifikaciji z realnostjo: identifikaciji subjekta in objekta v racionalističnem ali heglovskem smislu. Na tej ravni bi lahko esej ahistorično opredelili kot žanr, umeščen med filozofijo in literaturo. A takoj ko sprejmemo zgodovinsko perspektivo in se ukvarjamo z vlogo eseja in esejizma med modernizmom (pozna modernost) in postmodernizmom, pridejo na dan funkcionalne in družbene spremembe, ki kažejo, da esej nikakor ni filozofska ali literarna stalnica, ampak besedilo, prežeto z zgodovino in politiko. Modernistični esej – v Lukácsevem in Adornovem smislu – meri onkraj obstoječe realnosti, onkraj obstoječe družbene ureditve, in naznanja utopično stanje, ki pa ostaja nedoločeno. Podobno funkcijo ima v esejističnih romanih pisateljev, kakršna sta Musil in Proust, kjer ni le povezan s posebno in individualno izkušnjo, ampak premore tudi utopične razsežnosti v filozofskem, estetskem in umetniškem smislu. Te utopične razsežnosti se v postmodernizmu izgubijo; esej je še vedno povezan s posebno izkušnjo, vendar se odreka ideji kritične negativnosti in boljšega sveta v Adornovem smislu. V delih Rolanda Barthesa, Johna Fowlesa, Johna Bartha in Itala Calvina se esejistično pisanje sčasoma preobrazi v enodimenzionalno igro s tekstualnostjo.

Literatura

Adorno, Theodor W. Negative Dialectics (1966). London–New York: Routledge (1973), 2000.

– – –. Notes to Literature I (1958). New York: Columbia UP, 1991.

– – –. Notes to Literature II (1961). New York: Columbia UP, 1991.

Barth, John. Lost in the Funhouse. Fiction for Print, Tape, Live Voice (1969). New York–London–Toronto: Doubleday–Anchor Books, 1988.

Barthes, Roland. Essais critiques. Paris: Seuil, 1964.

– – –. Le plaisir du texte. Paris: Seuil, 1973.

– – –. S/Z (1970). London: Jonathan Cape, 1975.

– – –. The Semiotic Challenge (1985). Oxford: Blackwell, 1988.

Deleuze, Gilles, Guattari, Félix. What Is Philosophy? (1991). London–New York: Verso, 1994.

Eco, Umberto. Reflections on the Name of the Rose (1983). London: Secker and Warburg, 1984.

Eliot, Thomas Stearns. The Sacred Wood. London: Methuen (1929), 1972 (6th ed.).

Fowles, John. The French Lieutenant’s Woman. London: Picador–Jonathan Cape, 1969.

Hartman, Geoffrey H. Easy Pieces. New York: Columbia UP, 1985.

Hume, David. Essential Works. Ed. R. Cohen. New York–London–Toronto: Bantam Books, 1965.

Lukács, Georg. Die Seele und die Formen (1911). Neuwied–Berlin: Luchterhand, 1971.

Musil, Robert. Der Mann ohne Eigenschaften (1930–40). Gesammelte Werke I. Ed. A. Frisé. Reinbek: Rowohlt, 1978.

Nietzsche, Friedrich. Die fröhliche Wissenschaft. Werke III. Ed. K. Schlechta. Munich: Hanser, 1980.

Proust, Marcel. Remembrance of Things Past (1913–27) XII. Time Regained (Part Two). London: Chatto and Windus, 1970.

Rorty, Richard. Consequences of Pragmatism (Essays 1972–1980). Minneapolis: University of Minnesota Press, 1982.

Rorty, Richard. “Deconstruction and Circumvention”. Critical Inquiry 11 (1984).

Schärf, Christian. Geschichte des Essays. Von Montaigne bis Adorno. Göttingen: Vandenhoeck und Ruprecht, 1999.

Vattimo, Gianni. The End of Modernity (1985). Baltimore: The Johns Hopkins UP, 1991.

Woolf, Virginia. Orlando (1928). Oxford: Oxford UP, 1992.

Objavljeno
2017-10-09
Rubrike
Tematski sklop