Singularnost in češki medvojni esej med tokovi: F. X. Šalda – Karel Čapek – Jaroslav Durych

Povzetek

Začetki modernega češkega eseja segajo v drugo polovico 19. stoletja, čeprav so njegove korenine nasploh starejše. Toda šele uspešen zaključek procesa češkega narodnega preporoda in začetek češkega modernizma pod vplivom francoskih poètes maudits sta pokazala pripravljenost češkega kulturnega prizorišča, ki se je nagibalo k prevladujoči svetovljanski miselnosti Evrope, da sprejme esej kot žanr v vsej njegovi jezikovni in slogovni kompleksnosti. Čeprav je bilo med generacijo češke »moderne« od 90-ih let 19. stoletja naprej veliko dobrih esejistov, smo izbrali tri, ki razločno ponazarjajo singularnost češke esejistične pisave v 20. stoletju, obenem pa kažejo na tesne vezi z drugimi nacionalnimi literaturami in kulturnimi okolji. F. X. Šalda je bil tesno povezan z začetnim obdobjem češke »moderne« po letu 1890, pa tudi z njenim nadaljnjim razvojem in s čehoslovaškim avantgardnim gibanjem v 20-ih in 30-ih letih 20. stoletja. Bil je vnet zagovornik moderne francoske književnosti, francoskega načina ustvarjanja artefaktov in francoskega esejističnega pisanja, polnega čustvenih izrazov, metafor in bogatega podobja. Njegova redna, goreča kritiška dejavnost, struktura njegovih kritik in poseben žanrski izbor, ne le njegove knjižne ocene, ampak tudi študije in kritiški Dnevnik (Šaldův zápisník) so izoblikovali novo poetiko češkega eseja in pomenijo tudi določeno stopnjo v razvoju češkega kritiškega in umetniškega jezika. Karel Čapek je bil predstavnik mlajše generacije, ki je kritizirala enostranskost svojih predhodnikov, pobudnikov češkega modernizma: njegovo neoklasicistično pisanje in kulturna usmeritev sta bila raznolika, saj je odraščal v nemški kulturi, naj pa je močno vplivala tudi ruska, francoska in angleška oz. britanska esejistika, v kateri so odsevali določeni tokovi filozofije britanskega utilitarizma in predvsem ameriškega pragmatizma. Njegovo nagnjenje k žanrski strukturi eseja je razvidno tudi iz njegovih kratkih zgodb. Jaroslav Durych je predstavljal tip grobe katoliške, neo- ali psevdobaročno čustvene, napadalne, ofenzivne in agresivne esejistike, ki je protestirala proti meščanski civilizaciji, konformizmu, ateizmu in vulgarnemu materializmu ter težila k absolutnim duhovnim vrednotam. Njegovi eseji so pomenili vnovično vzpostavitev konservativnega sloga v politični in literarni misli.