Narativni in metaforični diskurz v biografskih esejih

Povzetek

Biografski esej je narativno in diskurzivno besedilo. Razprava obravnava razmerje med narativnimi in retoričnimi elementi v biografskih esejih, ki jih je napisal Kálmán Mikszáth (1847–1910) kot uvodne študije v zbirko knjig, ki je izhajala med letoma 1904 in 1912 ter vsebovala reprezentativni izbor madžarskih romanov v 60-ih zvezkih. Mikszáth je napisal kar 28 uvodnih esejev, za katere je značilno ostro nasprotje med preprosto pripovedjo in vmesnimi analitičnimi odlomki. To nasprotje si lahko razložimo s tradicijo klasične retorike (narratio mora biti preprosta) ali z različnimi metodami spoznavanja (narativizacija vs. metafora). Toda biografska predstavitev mora bralce tudi zabavati; če ni pripovedi, ki bi v njih vzbudila zanimanje, potem jim ponuja nekaj užitka vsaj nezaustavljiva lepota tropov. – Razprava analizira antitetične strukture Mikszáthovega literarnega vrednotenja, ki se včasih končajo s sintezo, pogosteje pa težijo k nekakšni ohlapnosti. Literarnost nekaterih avtorjevih esejev je opisana z različnimi tropi, in razprava – ki sicer ne ponuja izpopolnjene tipologije tropov v obravnavanih besedilih – se osredotoča na nekaj primerov, ki jih analizira s stališča nakazane ideologije. Dokaj pogoste so gastronomske metafore, skozi prozopopoijo maternega jezika pa se lahko včasih prikrade tudi erotična metaforika.