»Profana iluminacija« skozi esejistično pisanje in mišljenje. Benjamin in Bahtin o vrednosti vsakdanje izkušnje

Povzetek

V senci pionirjev literarnega kritištva – ruskega formalizma, praškega strukturalizma, nove kritike – ostaja vzporedna tradicija mislecev v iskanju takšnega pojmovanja literature, ki bi bilo uporabno v kontekstu filozofije kulture. Predstavniki te tradicije – dialektični misleci, kakršna sta mladi Lukács in Walter Benjamin, postformalistični neokantovci, kot je Mihail Bahtin, ter francoski poststrukturalisti, kot so Blanchot, De Certeau, Foucault in Deleuze in Guattari – skušajo povezati literaturo s teorijo vsakdanje izkušnje. Na eni strani jih zanima opisovanje »odtujene« oblike izkušnje, na drugi strani pa se zanimajo za bolj avtentične oblike izkušnje. Da bi razložili slednje, se nekateri zatekajo k esejistični obliki pisanja. Drugi namenoma uporabljajo esej, da bi se pri svojem izražanju izognili načinom mišljenja, ki jih obsojajo kot preveč abstraktne, preveč sistematične, preveč represivne. – Članek pokaže na »esejističnost« kot sredstvo za reševanje vsakdanje izkušnje pred odtujenim načinom življenja. Esej so, v nekaterih od njegovih zgodovinskih preoblek (od Montaigna do The Spectatorja, od Louisa Sébastiena Merciera do poznega Benjamina) upravičeno poveličevali kot žanr, ki je posebej prikladen za raziskovanje vsakdanjega življenja in za spodbujanje napada na abstraktno mišljenje, ki hoče nadzirati navadno življenje. – Za Benjamina je bila literatura vir navdiha pri oblikovanju »esejističnega« načina mišljenja. V svojih najdragocenejših izraznih oblikah sega literatura vse do »profane iluminacije«, ki pomaga pisateljem in bralcem, da se znebijo praznega pojma izkušnje, kot so ga uveljavili razsvetljenski misleci. Ta razmislek vodi k nadaljnjima dvema opažanjema. 1. Moderni roman, kot ga je pojmoval Mihail Bahtin, skuša spodbijati starejše, bolj abstraktne oblike literarnega mišljenja na ta način, da vpeljuje v svoje pisanje pikolovsko analizo vidikov vsakdanje izkušnje. Te estetske inovacije bi lahko imenovali »pojav esejističnega mišljenja«. 2. Esejistično nagnjenje zgoraj imenovanih pisateljev in mislecev meri na analiziranje vsakdanjosti zaradi etičnih razlogov. Bahtinovi učenci, kakršen je Gary Morson, so razvili pojmovanje »prozaike «, da bi pokazali na etično funkcijo literarnega mišljenja. Etična funkcija prozaike se razlikuje od tiste, kakršno zagovarjajo dekonstrukcionosti, in je prej bliže ideji singularnosti, kot jo je opredelil Alain Badiou.