Scenski esej kot singularnost in performativnost

Povzetek

Prispevek na podlagi izbranih primerov iz sodobnih uprizoritvenih praks spregovori o odrskem eseju kot dinamiki singularnosti in mnoštva, »Jaza«, ki nima nobene prioritete pred »mi«, eksistence subjekta, ki je po svojem bistvu vselej ko-eksistenca (Jean-Luc Nancy) ter performativni avtopoetični feedback zanki med izvajalci in občinstvom, dogodku-predstavi kot performativnem dejanju, ki provocira in integrira emergenco (Erika Fischer-Lichte). Avtor v njem poveže dva teoretska koncepta: Nancyjev ponovni premislek koncepta skupnosti, ki ne temelji na kakršnikoli individualni subjektivnosti, v kateri »biti« vselej pomeni »biti z«, ter estetiko performativnega Erike Fischer-Lichte, ki izhaja iz Austinovega pojma performativ ter ga vpeljuje v teorijo uprizoritvenih umetnosti. Tako ugotovi, da lahko tudi v primeru izbranih odrskih fenomenov (Armando Punzo, Vito Taufer, Matjaž Berger, Jo Fabian, Janez Janša, Sebastijan Horvat) govorimo o posebni obliki uprizoritvenih praks kot esejistične pisave, za katero je značilno prestopanje meja med različnimi umetniškimi mediji, pri katerem prihaja do odsotnosti prioritete »jaza« (avtorja, izvajalca, gledalca) pred »mi« (izvajalcev in receptorjev, ki lahko tudi izmenjujejo svoje vloge), hkrati pa tudi do tega, da teorija postane konstitutivno okostje predstav (Miško Šuvaković). Tudi na odru in v avditoriju lahko torej pride do performativnega dejanja, združujočega singularnost in mnoštvo, tekstualno in performativno kulturo. Hkrati avtor pokaže, kako odrski eseji kot posebni sistemi reprezentacije proizvajajo to, kar Alain Badiou imenuje s pojmom mišljenje, ki ga ni mogoče misliti, ker v govorico zajame singularno prezenco čutnega, mišljenje torej, v katerem se vzpostavljajo singularne, umetnosti lastne resnice. Oziroma to, kar Derek Attridge ob tem, ko govori o singularnosti literature, poimenuje s pojmom pojavitev umetniškega dela kot posebne vrste »dogodka«, ne več toliko kot objektov ampak predvsem kot dogodkov in dogodkov, ki se lahko ponavljajo, ne da bi bili kadarkoli identični. Ali to, kar (prevedeno v logiko dogodkovnosti) Erika Fischer-Lichte razpozna kot neponovljivost, vsakič drugačnost in enkratnost uprizoritve.