Renesančno pesništvo, tisk in vloga Marina Držića

Povzetek

Zdi se, da je v prvem stoletju po izumu tiska obtok rokopisov ostal najbolj priljubljen medij za objavljanje lirskega pesništva. Izhajajoč iz analiz, ki odkrivajo proces postopnega uveljavljanja tiskanja lirskega pesništva (na primer Arthur F. Marotti), bo referat v kontekstu hrvaške renesanse skušal preučiti vlogo prve izdaje Marina Držića (1508–1567) iz leta 1551. – Osamosvajanje tiskanja lirskega pesništva v renesansi se je razvijalo prek ločnice med postumnimi tiski in tiski živih avtorjev. Pesništvo italijanskih prednikov je bilo v tisku objavljeno postumno, tako kakor pesništvo Philipa Sidneyja, ki ga Marotti vidi kot preobrat, po katerem se v Angliji uveljavlja tiskanje pesništva. Glede na hrvaško renesanso bi Držića lahko primerjali z Benom Jonsonom, ki je bil prvi angleški avtor, ki je objavil foliant svojih Works še v času svojega življenja. S tem da je dal svoje igre v tisk, je Držić, prav kakor Jonson, dela priložnostne in začasne narave (uprizorjena so bila ob karnevalskih praznovanjih in porokah) preoblikoval v literaturo, ki ni odvisna od svojih izvornih okoliščin. Podobno kot je Jonson svoje lastne besede filtriral od besed drugih, je tudi Držić verjetno naredil izbor. Najpomembnejše dejstvo je, da je bil Držić prvi (ne le med renesančnimi pesniki v Dubrovniku, temveč verjetno tudi na Hrvaškem nasploh), ki je za časa svojega življenja natisnil zbirko posvetnega pesništva v ljudskem jeziku. Prispevek bo pokazal, da je imel Držićev tisk prelomno vlogo v osamosvajanju tiskanja lirskega pesništva v dubrovniški in širši hrvaški renesansi; ta proces je bil podoben procesom v drugih kulturah tistega časa.