Knjiga: Predmet skupnega razumevanja medijskih sprememb

Povzetek

Od konca 20. stoletja naprej je knjiga predmet raziskovanja in pogovorov. Debata o knjigi kot mediju je posledica dvomov o pridobitvah in izgubah, ki so se pokazale ob novih digitalnih medijih, ki so korenito spremenili umetnost linearne perspektive in tiska. Vloge knjige pri vzpostavljanju transnacionalnih kulturnih mrež ni mogoče zanikati. Pa vendar je eksplozija komunikacijskih tehnologij v zadnjih desetletjih naredila knjigo – kot historični premislek narativnega procesa – za orodje analiz in žgočih razprav. – V svojem prispevku obravnavam knjigo manj kot samoumevnega posrednika kulturnih prostorov in bolj kot predmet raziskave, ki ga je treba redefinirati. Ko govorimo o knjigi z vidika razširjanja kulture in kulturnega okuževanja, je treba priznati, da se to ne more dogajati brez pismenosti, brez predhodne izobrazbe in figurativnega načina mišljenja. Literatura je poleg fizične kulture duhovna disciplina in zahteve, ki se jih v luči sodobnih »novomedijskih« praks zastavlja knjigi, njenemu avtorju in bralcu, so zelo visoke. Oziroma, kot je zapisal znani estonski pisatelj: »Danes knjiga resne literarne produkcije brez dodatka čistega zlata in pokroviteljstva medijev ne more uspeti.« (»Postimees«, 17. 6. 2010, str. 9.) To pomeni: da bi zadostil sodobnemu bralcu, se mora današnji pisatelj počutiti domače na vseh področjih – pri knjižnem oblikovanju, prelomu, trženju, v medijih itn. V naših poskusih redefiniranja vloge knjige kot vmesnika med subjektom in družbo lahko izhajamo iz družbenih in procesualno orientiranih pristopov k vnovičnemu premisleku žanra v delih Todorova in Bahtina.