Tržaška književnost med Slovenijo in Italijo: primer zamujenega transkulturalizma?

Povzetek

V članku avtorica preučuje književnost, ki je na začetku dvajsetega stoletja nastala na območju severnega Jadrana. V svetovljanski avstro-ogrski monarhiji in še zlasti po njenem razpadu leta 1918 je to območje veljalo za obrobno, v zadnjih letih pa prav njegova obrobnost, ki je ne razumemo več slabšalno, dobiva nov pomen. Na podlagi spremenjenega dojemanja pojma obrobnosti skuša avtorica ponazoriti nekatere načine, na katere je literarna kultura na tem »obrobnem območju« v vseh letih postala še posebno dinamična in napredna. Izvirnost lokalno objavljene književnosti pravzaprav večinoma izhaja iz regionalne paradigme. Z drugimi besedami, ta književnost je bila še posebno sodobna in napredna prav zaradi svoje obrobnosti. Večjezična in večkulturna narava tega območja, njegova nacionalna in etnična »pretočnost« ter precejšnja geografska oddaljenost od »uradnih« ali kanonskih kulturnih središč so že skoraj samodejno vodile v razvoj eklektičnih oblik kulturnega eksperimentalizma. Načini in prvine, ki so povzročili razvoj inovativnih kulturnih oblik in proevropskih usmeritev, so bili prepojeni tudi z družbeno in politično pokrajino, ki jo je kazila vse večja nacionalna, etnična in razredna polarizacija. Z drugimi besedami, šlo je za izkušnjo, ki je transkulturne pristope prej zavirala kot pa pospeševala. Avtorica ta paradoks nadalje predstavi oziroma ga v določeni meri izpostavi kot »psevdo-paradoks« na osnovi primerjave antitradicionalnega, radikalnega eksperimentalizma v obravnavani mejni pokrajini s splošnim okvirom razdrobljene, obrobne in decentralizirane izkušnje v sami sodobnosti. Članek konča s kratkim opisom tega, kako književni proizvodi nedavnih priseljencev z juga spreminjajo in na novo umeščajo sprejete in zdaj že zastarele kulturne paradigme.