Ameriška eksperimentalna poezija: Družbeni obrat?

Povzetek

Jezikovni materializem ali »jezikovni obrat«, ki je bil pomembna plat eksperimentalne prakse modernistov in neoavantgarde šestdesetih in sedemdesetih let, trenutno ni pomembna tema za pesniške skupnosti v ZDA, ki se posvečajo eksperimentalni poeziji. Najpoznejši »jezikovni obrat« v ameriški poeziji se je zgodil v sedemdesetih in osemdesetih letih; najznačilnejša zanj pa so besedila language poets, katerih »prelom z jezikovno konvencijo kot sporazumevalno transparentnostjo« je bila družbeno radikalna kritika pesmi, utemeljenih v vsakdanji govorici, torej pesmi, ki so bile značilne za poezijo predhodnega obdobja. V zadnjih dveh desetletjih so jezikovne posege language poets razvile in kritizirale druge eksperimentalne prakse, ki ne bi bile prepoznane kot takšne, če bi se izraz »eksperimentalno « moral nanašati samo na pisanje, ki kaže stilistične značilnosti, povezane z »jezikovnim obratom«: razvezan in razdrobljen jezik, priredja, antireferencialnost, pozornost do materialnosti besede ali črke, izogibanje reprezentaciji subjektivnosti. Tistih, ki v novejšem času prakticirajo eksperimentalno poezijo v ZDA, ne zanima toliko raziskovanje jezikovnega materiala in njegovega odnosa do družbenih in političnih struktur, pač pa bolj konstrukcija literarne prakse in njeno uokvirjanje v institucije, ki jo obdajajo. Ta obrat, v članku poimenovan družbeni obrat, v večini mlajših eksperimentalnih skupin spremlja zanimanje za performans, sodelovanje in načine distribucije, kakor tudi živo zanimanje za aktivizem. Članek skuša raziskati, kaj bi utegnilo veljati za jezikovno eksperimentiranje, kadar referencialna funkcija jezika ni pod znatnim pritiskom. Zato obravnava štiri usmeritve, tako da oriše njihove estetske in zgodovinske kontekste: konceptualistično pisanje, flarf, eksperimentalna vizualna retorika in emo, tj. pisanje, ki posveča pozornost afektu in z njim eksperimentira.