Slovaška književnost in kultura s »postkolonialnega« vidika

Povzetek

V članku avtorica obravnava stanje slovaške kulture in književnosti v obdobju, ko je Sovjetska zveza po vdoru čet Varšavskega pakta na Češkoslovaško avgusta 1968 v tej državi začela izvajati ideološki nadzor. Težka zgodovina ter njen vpliv na razvoj kulture in književnosti sta obravnavana po načelu pars pro toto, z analizo življenjskih zgodb in del dveh različnih avtorjev. Osnova so torej besedila teh dveh avtorjev, ki so hkrati primer in neposredni dokaz upora. Avtorica na tej podlagi določi dve vrsti javnega nasprotovanja na Slovaškem: 1) po letu 1968 ter 2) po letih 1950 in 1968. Opozarja na družbenopolitične okoliščine in parametre zahodne misli (deloma tudi retrospektivno) v slovaški alternativni kulturi in književnosti, njuno uporniško moč ter boj za svobodo misli in proti ideološki »kolonizaciji« in manipulaciji zavesti. Avtorja, katerih življenje in (življenjsko) delo sta predstavljena kot primer upora, simbolizirata resnični odnos srednjeevropske književnosti in družbe do Sovjetske zveze. Ta odnos lahko obravnavamo skozi prizmo kolonializma in postkolonialističnih pristopov v književnosti in družboslovju. Sovjetska kolonialna struktura se je v Srednji Evropi zrušila, saj so bile tam prevladujoče zahodne vrednote in zahodne družbene strukture globoko zakoreninjene ter jih sovjetski vpliv še po več desetletjih ni mogel nadomestiti.