Amour fou in Crazy in love? Literarni pogled na neobvladljivo strast kot univerzalni vidik človeškega stanja

Avtorji

  • Markus Schleich

Ključne besede:

tematologija, ljubezen, strast, postmodernizem, popularna kultura, intermedialnost

Povzetek

Če pobliže pogledamo zahodni literarni kanon, ugotovimo, da koncepti neustavljivega človekovega poželenja vedno posijejo skozi razpoke še tako skrbno preračunanih besedilnih kompozicij. Antična dela, kot je zgodba o Piramusu in Tisbi, ali srednjeveška viteška lirika (Minnesang), v kateri Tristan oznani noro, neracionalno in nenavadno ljubezen, ki je ni mogoče razložiti – seznam literarnih del o sijajnih ljubimcih, ki skušajo s svojimi dejanji premagati zemeljske ovire, je dolg. Osupljivo je, da lahko to načelo vztraja in preživi celo v obdobjih največjega racia, kakršno je bilo denimo razsvetljenstvo. Razumsko ga ni mogla izključiti niti Kantova vplivna zavrnitev strasti. V delih literarnega realizma, kot je Gospa Bovary, je ta siže obravnavan kot ena izmed izredno redkih tem iz obdobja romantike, ki jo realizem ni preziral; celo modernizem z vsemi svojimi deziluzijami je ustvaril nekaj izjemnih del o strasti, kot je denimo Smrt v Benetkah. Zmožnost amour fou oziroma nore ljubezni, da se pojavlja v različnih diskurzih, ter njena fleksibilnost, ki ji omogoča, da deluje v kontekstu dramatike, pripovedništva in poezije, ji zagotavlja dolgoživost v literarni tradiciji. – V 20. stoletju so znanstvene raziskave učinkovito demistificirale celotni koncept strastne ljubezni z dešifriranjem feromonov, endorfinov in drugih hormonov. Poleg tega postmodernistični ideali metapripovedi in diskontinuitete niso bili naklonjeni nori ljubezni. V zadnjem času se občutek nore zaljubljenosti znova vrača. Zdi se, da sta ga od mrtvih obudili pesem »Creep« angleške rock skupine Radiohead in nanizanka Homeland ameriške televizijske mreže Showtime. Trdili bi lahko, da literarne predstavitve nore ljubezni preučujejo ključna področja, kamor se lahko človek umakne, ko se želi izogniti časom in situacijam, v katerih se zdi vse logično razložljivo. Ni pa še jasno, ali so te predstavitve drugačne od predhodnih in ali spremembam kljubujejo tako močno, kot nora ljubezen kljubuje izginotju.

Literatura

Anonymous. “I Want to Be Beautiful.” Web 17 June 2014. http://www.angelfire.com/emo2/iwant2bbeautiful/.

Bellin, Roger. “Retrospection and Prophecy in the Structure of Mad Love.” Journal of Modern Literature 30.2 (2007): 1–16.

Bartsch, Shadi and Thomas Bartscherer. Erotikon, Essays on Eros, Ancient and Modern. Chicago: The University of Chicago Press, 2005.

Black Rebel Motorcycle Club. “Spread Your Love.” Black Rebel Motorcycle Club. London, New York: Virgin, 2001. Track 9.

Capuzzo, Guy. “Neo-Riemannian Theory and the Analysis of Pop-Rock Music”. Music Theory Spectrum 26.2 (2004): 177–200.

Drucker, Johanna. “Mad Love/Puppy Love.” Mad Love, Exhibition Catalogue Essay. Aarken Musuem of Modern Art, Summer 2007. 1–7.

Finney, Brian. Martin Amis. New York, London: Routledge, 2008.

Fisher, Helen. Why We Love: The Nature and Chemistry of Romantic Love. New York: Holt Paperbacks, 2004.

Förster, Nikolaus. Die Wiederkehr des Erzählens. Darmstadt: WBG, 1999.

Greenwald, Andy. “Spy Hard. Homeland Is Back, But Has It Fixed Its Second-Season Problems?” Web 17 June 2014. http://grantland.com/features/homeland-season-3-review/.

Haupts, Tobias. “Die großen Erzählungen. Spacecenter Babylon 5 und die Science Fiction im Fernsehen.” ‘Previously on… ‘: Zur Ästhetik der Zeitlichkeit neuerer TV-Serien. Eds. Arno Meteling, Isabell and Gabriele Schabacher. Paderborn: Fink, 2010. 95–110.

Jahraus, Oliver. Amour Fou. Die Erzählung der Amour Fou in Literatur, Oper, Film. Tübingen: Francke, 2004.

Kern, Manfred and Peter Kuon. “ L’Amour Fou – Einführung.” Open ring lecture Amour Fou (2013). Web 17 June 2013. http://www.w-k.sbg.ac.at/arts-humanities/oeffentliche-ringvorlesung/lamour-fou.html.

Kern, Manfred. “Die absolute Liebe der Surrealisten: André Bretons Essay ’L’Amour Fou’.” Open ring lecture Amour Fou (2013). Web 17 June 2014. http://www.youtube.com/watch?v=1vLJcv2nodU.

Koppenfels, Werner von. “Romeo and Juliet.” Shakespeare Handbuch. Die Zeit–Der Mensch–Das Werk–Die Nachwelt. Ed. Ina Schabert. Stuttgart: Kröner, 2000. 498– 505.

Mann, Seith (dir.). “A Red Wheelbarrow.” Homeland. Cre. Alex Gansa and Howard Gordon (2013). Showtime, New York.

Radiohead. “Creep.” Pablo Honey. London: Capitol/Parlophone, 1993.

Rothenberger, Jan. “Amour Fou.” Denkbilder. Das Germanistikmagazin der Universität Zürich 23.2 (2007): 6–10.

Rougemont, Denis de. “Love.” Dictionary of the History of Ideas. III. Ed. Philip. P. Wiener. New York: CSS, 1973. 94–105.

Saint-Andre, Peter. “The Individualism of the Poet-Musician.“ Monadnock Review 1.1 (1997): 21–44.

Timmermann, Jens. Sittengesetz und Freiheit. Untersuchungen zu Immanuel Kants Theorie des freien Willens. Berlin: De Gruyter Verlag, 2003.

Objavljeno

2017-11-01

Številka

Rubrike

Tematski sklop