Tavajoče melodije

Povzetek

Digitalizacija in pojav novih medijev sta ustvarila množico novih interakcij med umetnostmi in temeljito znanstveno zanimanje za priredbe in prevode v širšem smislu; najbolj znane so seveda filmske priredbe romanov. – Med vsemi umetnostmi ima glasba posebno bogato zgodovino priredb, ker gre za performativno umetnost, ki se mora prilagajati vseskozi novim pogojem performativnega, in ker mora vokalna glasba, torej najmočnejša in najsplošnejša glasbena tradicija, vselej povezovati besede z glasbenimi zvoki. Tako kombinirane strukture vendarle nikoli niso trajne, saj sta besedilo in glasba pogosto »reciklirana«, njuni sestavni deli pa prehajajo v nove kombinacije, tradicionalno imenovane »kontrafakture«. Tako je denimo Martin Luther pogosto uporabljal ljudske melodije, da bi z njimi ustvaril pobožne cerkvene pesmi v upanju, da bi svoje versko sporočilo tako približal ljudem. Okrog leta 1800 so Haydn, Beethoven in drugi zložili stotine glasbenih priredb irskih, škotskih in hebrejskih melodij, ne da bi poznali njihovo izvirno besedilo. Zgodovinske raziskave opuščenih historičnih tekstov lahko pripeljejo do komičnih rezultatov. Ko sta se proti koncu 18. stoletja pojavili sonata in simfonija, so ju mnogi kritiki poskušali razumeti skozi slike in zgodbe. – Glasbene kompozicije niso trajne čvrste strukture, temveč tavajoči nomadi, vseskozi podvrženi spremembam z vselej drugimi partnerji. Historična konceptualizacija tovrstne umetnosti bi morala temeljiti na kulturnem konceptu prilagajanja, ki bi se moral na neki točki povezati z zgodovinopisjem evolucijskih prilagajanj.