Živeti preteklost kot metafora: pisanje in ponovno pisanje preteklosti v Proustovem Znova najdenem času (Le Temps retrouvé) in njegovo prevajanje v estonščino

Povzetek

Proustovo pisanje preteklosti je metaforično. Spozna, da lahko oživi ali ponovno živi pretekle trenutke, vendar le, ko se to zgodi od znotraj, nehote in metaforično. To pomeni, da podobe preteklosti vzrastejo iz njegovega spomina preko čutne analogije, vonja, zvoka, igre svetlobe in senc v trenutku sedanjosti, ki ga nekaj druži z drugim, preteklim trenutkom. V pisanju ta dva trenutka postaneta en sam, simultano obstajata združena v metaforo. To osebi ne daje le možnosti, da ponovno doživlja preteklost, marveč tudi možnost, da uzre resnično vrednost teh trenutkov, ki v njihovi prvi pojavitvi ni bila zaznana. To je, po Proustu, naloga pisatelja in umetnika – pisati preteklost tako, da nevidno postane vidno. Prevajalski proces podvaja izkušnjo pisanja. Razkriva relacijsko naravo metafor in včasih razkrije tudi tisto, kar v izvirnem pisanju ni tako očitno. Članek obravnava tri vidike, s katerih estonski prevod preoblikuje Proustovo metaforično pisanje: dinamiko spominskih prostorov, vizualnost izkušanja preteklosti in vidik nehotenosti te izkušnje. Prevod lahko v tem primeru razumemo kot povečevalno steklo, ki razkriva pomen teh treh vidikov v Proustovem pisanju preteklosti, obenem pa deluje kot ustvarjanje novega fikcijskega sveta, ki teži k vzpostavljanju svojih lastnih pravil glede dinamike, vizualnosti in nadzora.