Ljubezen kot krepost: non vouloir saisir ali utopija naklonjenosti v delu Fragmenti ljubezenskega diskurza Rolanda Barthesa

Povzetek

Eno najbolj znanih besedil o ljubezni, napisano v drugi polovici 20. stoletja v Evropi, je Barthesovo delo Fragmenti ljubezenskega diskurza (Fragments d’un discours amoureux). Še zdaleč ne gre za panegirik. Delo priča o možnosti, kako lahko zapišemo takšen diskurz. Fragmenti ljubezenskega diskurza je sestavljen iz fragmentov, kakor da se govorec ne bi mogel zbrati in se sestaviti kot avtonomen, samozadosten subjekt. Fragmenti govore o posameznih »figurah« ljubezni in so enako strukturirani: ime, enseigne (emblem) in »definicija« (kratka analiza), ki se je na poti iz seminarja v knjigo spremenila v »argument«. Najbolj provokativna figura, s katero se je Barthes obsesivno ukvarjal v svojih poznih delih, je non vouloir saisir (odsotnost želje po posedovanju), ki se staplja s pojmom nevtralnosti. Barthes oriše razkorak med evropskim afektom (ljubezen kot želja po posedovanju, intimnost kot krik telesa, ki se izrazi) in nevtralnostjo kot nečim, kar bi lahko poimenovali »utopični afekt«: afekt, ki je za Evropejce nemogoč. Ta barthesovska ljubezen je utopija ljubezni brez posedovanja: čustvo, ki ga je treba gojiti, gojiti kot duhovno vajo, kot pot k človekovi čustveni emancipaciji. Ljubezen v Fragmentih ne definira, ni hierarhična in ne narativna. Fragmenti govore o tem, kako ljubezen vpliva na nas, kaj ljudje počnemo, ko ljubimo, ko to po naključju sovpade z jezikom. Figure se vrstijo po abecednem redu. S tem Barthes poudarja, da ni privilegirane figure. Vsaka figura ljubezni je absolutna in vse so relativne, v jeziku. Ubesedena ljubezen je najpogosteje ljubezenska zgodba. Ljubezenska zgodba kot taka ima več opraviti s pravili dramatike in idejami o ljubezni kot pa s čustvi in njihovo samosvojo dinamiko. – Barthes v svojih delih različno poimenuje ta čustveni paradoks, toda eponim vseh poimenovanj je Nevtralnost. Kaj je pravzaprav cilj razprave, ki se izogiba meta-jeziku, narativnosti in hierarhiji? Zadnja figura v knjigi, Vouloir-saisir, je ključ do Barthesove poetike. Barthes si je prizadeval, da se pri pisanju ne bi oklepal ljubezni. Umaknil se je od želje po ljubezni. Četudi bi moral zapustiti jezik z namenom, da se izogne moči, bi to pomenilo izgubo želje. Toda non-vouloir-saisir ni čistost, absolutno, temveč spuščanje. Terapija.