Iskanje ljubezni v Wertherju, Jacopu Ortisu in Leandru: primerjalna analiza treh romantičnih pisemskih romanov iz Nemčije, Italije in Grčije

Povzetek

Tematika ljubezni je v literaturi tesno povezana s pisemskim romanom. To drži tudi za tri romane, ki jih obravnava ta članek. Vsi trije romani – Goethejev Werther, Foscolov Jacopo Ortis in Soutsosov Leandros – obravnavajo usodno ljubezen, ki moškega protagonista požene v samomor. Uvrščajo se sicer v tri različne nacionalne literature, povezani pa so medbesedilno. V vseh treh pisemskih romanih se v zgodbi ljubezen kot »univerzalija« povezuje z drugim elementom. Tako se ljubezen in drugi element zgodbe lahko vzajemno reflektirata in na novo ovrednotita. V Wertherjevem primeru je to »degenerirani« značaj njegove zaljubljenosti v Lotte, saj Werther ne prevzame aktivne, dominantne vloge, ki jo literarna tradicija pripisuje moškemu snubcu, temveč izkazuje »ženstveno« ali »otroško« pasivnost, svojo usodo pa stilizira po zgledu Kristusovega trpljenja. Ta temeljna pasivnost ustreza socialno-psihološki situaciji intelektualnega meščanstva v Nemčiji v drugi polovici 18. stoletja, ki ni imelo skoraj nobenega političnega vpliva in je zato razvilo, kakor kažejo raziskave, kolektivno melanholijo. To ponazarja kratek odlomek iz romana, v katerem se Werther zaman poskuša prilagoditi življenju na dvoru majhne nemške prestolnice. V Jacopu Ortisu protagonistov konflikt, povezan s tematiko ljubezni (tu je upodobljena bolj aktivna oblika), ni socialnega značaja, temveč je političen. Ljubezen Benečana Ortisa do Terese se vzporeja z njegovo ljubeznijo do domovine, do združene Italije. Zaradi osovraženega Napoleona se njegovi upi v zvezi s svobodno nacionalno državo izjalovijo. V grškem romanu sta ljubimca Leandros in Koralia starejša kot para v prej omenjenih romanih. V njunem razmerju ni svežine in neposrednosti, kar se ujema z zapoznelostjo ustanovitve grške nacionalne države in literature, vsaj glede na kratkoživo Atensko romantično šolo.