Tragedija in upor v drami Antigona in drugi

Povzetek

Slovaški dramatik Peter Karvaš v drami Antigona a tí druhí (Antigona in drugi, 1962) svoje like postavi v okolje, ki je postalo ultimativni simbol zla in trpljenja v dvajsetem stoletju: nacistično koncentracijsko taborišče. Za njegovega sodobnika Milana Kundero je sicer jasno, da se je etična moč izvirne Antigone v njeni sodobni dvojnici razgubila. Medtem ko Karvaš navaja slavno Sofoklejevo misel, da na zemlji obstaja veliko močnih stvari, a da nič ni močnejše od človeka, se moč posameznika proti silam sodobnega zla v resnici izkaže za tako slabotno, da je preživetje možno le kot del kolektiva. Ta razprava preučuje Karvaševo igro na podlagi treh temeljnih tekstov o Antigoni. Najprej se s pomočjo Heglovega eseja o objektivnem duhu osredotoči na koncept »družine« v zvezi s skupino partizanov v taborišču. Potem v navezavi na Kierkegaarda primerja prikazovanje bolečine in žalosti v antični tragediji ter v njeni sodobni predelavi. Nazadnje se naveže na Lacanova predavanja o Antigoni in skuša izpeljati psihoanalitično primerjavo prvotnega dramskega lika in njene moderne različice. Medtem ko prvotna Antigona postane strašljiva, ko prekorači meje pričakovanega človeškega vedenja, Karvaševa Antigona nikdar ni več kot le človeška – vendar pa ji manjka tista individualnost, ki dela njeno predhodnico tako brezčasno.