Pripoved kot retorika: sodbe, potek in pripovednost v Pesmi starega mornarja Samuela Taylorja Coleridgea

Povzetek

Pesem starega mornarja Samuela Taylorja Coleridgea ustreza retoričnim definicijam pripovedi – »dejanja, ko nekdo nekomu drugemu ob določeni priložnosti in z nekim namenom pove, da se je nekaj zgodilo« (Phelan, Living 217). Z umetnostjo posredne komunikacije, tj. pripovedovanja lika v retoričnem smislu, pesnitev umetniško artikulirano pove enako zgodbo z dvema različnima namenoma na dveh relacijah, in sicer v odnosu pripovedovalec–pripovedovanec in v odnosu nakazani avtor–avtorsko občinstvo. Uspeh komunikacije med avtorjem in avtorskim občinstvom je v največji meri odvisen od komunikacije med pripovedovalcem in pripovedovancem, kar omogoča mornarjeva dvojna vloga v pesnitvi: hkrati je lik, vključen v zgodbo, in pripovedovalec, ki zgodbo pove. V nanašanju na retorično teorijo pripovedi Jamesa Phelana želi pričujoči sestavek raziskati pripovednost pesnitve na dveh ravneh dinamike: ravni besedilne dinamike in ravni bralske dinamike. V specifičnem primeru poskuša sestavek pokazati, da besedilna dinamika izhaja iz nestabilnih razmerij med mornarjem in njegovimi položaji, kar sčasoma izzove večplastne odzive različnih agensov pripovedi, in sicer mornarja, svata in občinstva; gre za interpretativne, etične in estetske sodbe. Interakcija omenjenih sodb med pripovedovalcema, liki, občinstvoma in nakazanim avtorjem dodatno zapletejo neobstojna razmerja med mornarjem in njegovim položajem. V tako prepletenem procesu napredovanja avtorsko občinstvo dejavno reagira na omenjene sodbe lika-pripovedovalca mornarja, pripovedovanca svata in nakazanega avtorja Coleridgea, ter si ustvari sodbe o njih. Besedilna dinamika v povezavi z interakcijo med pripovednimi sodbami ni le kompatibilna s progresivno močjo pesnitve, temveč okrepi njeno pripovednost in jo približa pripovedi.