»Človek v pragozdu« pri Dušanu Pirjevcu in Vitomilu Zupanu: detajl in njegov kontekst

Povzetek

Razprava analizira sintagmo »človek v pragozdu« pri literarnem teoretiku Dušanu Pirjevcu in zelo podobno sintagmo – »ekspedicija v pragozd« – pri pisatelju Vitomilu Zupanu. Prvo srečamo v dnevniku, ki je bil objavljen šele posthumno (»Dnevnik in spominjanja«, 1986), drugo v romanu Menuet za kitaro (1975). Teksta sta nastala skorajda v istem času, tj. sredi sedemdesetih let 20. stoletja. Oba avtorja sta bila med drugo svetovno vojno partizana in vojna izkušnja je močno zaznamovala njuno povojno intelektualno in ustvarjalno pot. Pirjevčev dnevnik je filozofska (avto)refleksija slovenskega partizanstva in komunistične revolucije. Na Pirjevca je pomembno vplival M. Heidegger s svojo mislijo o »ontološki diferenci«. Ta navezava je Pirjevcu omogočila refleksijo revolucije v širšem kontekstu evropskega nihilizma, planetarne tehnike in volje do moči. Idejna podlaga Zupanovega pisateljevanja pa je bil vitalizem, razumljen predvsem kot zagovor doslednega individualizma. Razprava opozarja na vsebinske in formalne posebnosti obravnavanih del obeh avtorjev. Ob tem Zupanov roman primerja z nekaterimi njegovimi drugimi leposlovnimi teksti. Na koncu prikaže še bistvene podobnosti in različnosti med Pirjevcem in Zupanom, tudi v luči pomenskih odtenkov obeh sintagem, ki sta eden izmed ključev za razumevanje opusa obeh avtorjev.