Od nasilne preteklosti h globalni etiki? Grozodejstva dvajsetega stoletja v izbranih romanih enaindvajsetega stoletja

Povzetek

Razmerje med etiko in literaturo je že od nekdaj sporno. Prispevek najprej osvetli to razmerje in zagovarja tezo, da literatura sama ni etična, prav zato pa lahko služi etičnim namenom. V soglasju z Martho Nussbaum razloži, zakaj se mora sleherno razmišljanje o etiki danes navezovati na globalno etiko. Nato predstavi tri sodobne romane, ki se ukvarjajo z grozodejstvi. Vsi trije se dotikajo osrednjih dogodkov in socialnih premikov 20. stoletja. Zastavljajo vprašanja o vojni, nasilju in civilizacijskih prelomnicah. Ne poučujejo, temveč pripovedujejo zgodbe. Uvrščajo se v svetovno književnost, in sicer zato, ker se zgodbe in etična razmišljanja, ki jih te vzbujajo, ne navezujejo na posamezne nacionalne države, temveč (v različni meri) na globalno situacijo. Ne glede na te podobnosti se razlikujejo po tematikah in po zemljepisnih ter političnih scenarijih: Burnt Shadows (2009) Kamile Shamsie je roman, v katerem je v ospredju vprašanje atomskega orožja, bombe na Nagasaki in njenih posledic. L’Art français de la guerre (2011) Alexisa Jennija se ukvarja s Francijo, z deželo, ki ni bila le kolonialna sila, temveč tudi žrtev nacističnega nasilja. Roman Dvorci iz orehovine (2003) Miljenka Jergovića opisuje vojne in nasilje v Jugoslaviji v 20. stoletju. Tema, ki povezuje vsa tri dela, je spraševanje po razlogih za (družbeno) nasilje. Pripovedovani čas zaobjema obdobja od 60 do 100 let. Avtorji tako naredijo vidno povezavo med osebnim in zgodovinskopolitičnim razvojem. Toda ta povezava se ne skriva le v materialni zgodovini dejstev, temveč predvsem v ideologiji in »kulturi«, ki je odgovorna za trajanje vojne in nasilnih sporov. Izkaže se, da je vpletenost likov v konflikte in vojne več kot le vprašanje značaja in osebne drže; je plod družbenih konstelacij. Osebno in politično nista nikoli ločena, kar pa seveda posameznikov ne odvezuje od odgovornosti.