Svoboda in nezavedno: nekaj opazk o etiki poiesisa

Povzetek

Etika literature se kaže v tem: ne popustiti glede nezavednega dela. Literatura je poiesis, ustvarjanje, postajanje. Je dogodje biti. Na tem ozadju je mogoče dojeti težo slavnega izreka Samuela Becketta iz Worstward Ho: »Poskusi znova. Naj ti spodleti znova. Naj spodleti bolje« (81). V romanu Neimenljivi piše še: »Ne vem, nikoli ne vem: V tišini, ki je ne poznaš. Nadaljevati je treba, ne morem nadaljevati, nadaljeval bom« (116). Beckett se spopada z molkom, vrti se okoli tišine besed, tišine, ki je ni mogoče ubesediti. »Ta tišina [besede] je Realno, kolikor se upira simbolizaciji v jeziku, in vendar je tisto, kar uokvirja simbolno prej in potem« (Chattopadhyaya 51). Lacan za notranje izločeno naravo tega Realnega uporabi neologizem »ekstimno«. Ekstimno je odgovor na hermenevtično vprašanje o etiki v literaturi, o dogodju literature kot darežljivosti biti (Urbančič, O krizi 11), o nezavednem delu kot meta-etičnem (Badiou) literature ne v njeni estetičnosti niti v njeni moralnosti (niti ne v religioznosti, skoku vere, kakor bi nadaljeval Kierkegaard), ampak v njeni ekstimnosti, v tišini/prepadu biti. V kratkem ekspozeju bom ob analizi pesmi Muanisa Sinanovića »Zaupanje« iz zbirke Dvovid v optiki filozofskih izhodišč v članku na konkretnem literarnem besedilu pokazal, kako pesnik zgoraj skicirani dogodek izpelje ne v pogledu od zunaj, ampak znotraj kot action in progress, kot dogodek, ki aktualizira samega bralca.