Antigona ’80

Povzetek

Pod tem naslovom je Društvo za primerjalno književnost SRS priredilo kolokvij, ki je bil posvečen Antigoni Dominika Smoleta ob dvajseti obletnici te drame. Prireditev je bila na Filozofski fakulteti v Ljubljani 25. decembra 1980, torej natanko na tisti dan, ko je pred dvema desetletjema stekla premiera te igre v ljubljanski Drami. Potem ko so jo igrali že na Odru 57 in nato še v mariborski Drami, je bila to že tretja gledališka hiša, ki je v letu 1960 uprizorila Antigono. Trem različnim predstavam se je istega leta pridružila objava tega teksta v revialni, naslednjega pa še v knjižni obliki. Izjemno veliko število tako rekoč hkratnih uprizoritev je bilo seveda nasledek spoznanja o izjemnih umetniških kvalitetah te drame, o kateri je po krstni predstavi na Odru 57 Vladimir Kralj zapisal tale, danes že kar klasični stavek: »Tako idejno bogatega in stilno dovršenega dramskega besedila nismo slišali na Slovenskem že od Cankarja dalje.« Kralj tudi sicer ni skoparil s pohvalami, med katerimi je poleg navedene morda najbolj značilna ta, ki govori o dosledni umetniški logiki Smoletove Antigone. Meritorna Kraljeva oznaka kot da je pometla osamljene glasove zoper avtorja, tekst in naslovno junakinjo, ki so jo imenovali »iztirjeno posameznico«, ji očitali idejno in družbeno neprilagodljivost, dramatika in njegove prijatelje oziroma somišljenike pa obtožili »subjektivističnega gledanja in rezoniranja.« – Obsežno literaturo, ki je v dveh desetletjih nastajala ob Smoletovi Antigoni, je umetniška obletnica dopolnila s šestimi referati in več diskusijskimi prispevki, porojenimi iz živahne razprave, ki je sledila osrednjemu delu kolokvija. Študije, ki so jih prispevali pisci, so sicer nastale na enotno pobudo prireditelja, vendar se Antigone lotevajo z različnih vidikov, bodisi da obravnavajo recepcijo, stilne značilnosti ali pa filozofske in mitološke razsežnosti drame. Zanima pa jih seveda tudi vprašanje, ali odkrivamo v Smoletovem delu nove pomene, take, ki so bili od nastanku drame zastrti. Skratka, sprašujejo se o tem, kaj nam zgodba z antigonskim motivom, ki sta ga v slovenski književnosti ubesedila samo dva pisatelja – Miran Jarc l.1939 v samostojnem prologu, ki ga je naslovil Vaška Antigona, Odlomek iz tragedije, in pa Nada Gaborovičeva l. 1974 v noveli »Antigona s severa« – pove in pomeni danes. Na to vprašanje pa posebej opozarja naslov kolokvija, ki se pomenljivo glasi: Antigona ’80. – Avtorji in naslovi prispevkov: 1. Primož Kozak: »Prostost in svoboda v Smoletovi Antigoni«; 2. Taras Kermauner: »Antigona in smrt (umor). Dvakrat po enajst tez in ilustracije«; 3. Andrej Inkret: »Vprašanje o odsotni Antigoni«; 4. Katja Podbevšek: »Funkcionalnost jezikovnih sredstev v Smoletovi Antigoni«; 5. Jože Koruza: »Vprašanje mita kot ‘mode’ in ‘zaščitnega paravana’ (Ob recepciji Smoletove Antigone v jugoslovanskem prostoru)«; 6. Evald Koren: »Misel, ki zanjo Antigona vztrajno išče smisel«; 7. Tine Hribar, Taras Kermauner, Evald Koren, Jože Koruza, Janko Kos, Janez Stanek, Veno Taufer: »Debata«.