Zdravilna moč erotičnih sanj v dobi humanizma
Ključne besede:
antika, srednji vek, humanizem, medicinske razprave, erotične sanje, fiziološka interpretacija, manija, melanholijaPovzetek
Članek raziskuje dojemanje erotičnih sanj v delih od 15. do 17. stoletja. Erotične sanje so bile nedvomno občutljiva tema, ki so jo humanisti skušali obravnavati znanstveno, posebno v medicinskih delih. Pojav erotičnih sanj je najpogosteje zajemal sanje o spolnem občevanju. Veljalo je, da se erotične sanje pojavljajo zaradi neravnotežja tekočin v človeškem telesu. Z drugimi besedami, humanisti so trdili, da tovrstne sanje niso hudičevo delo, s katerim hudi duh zapeljuje ljudi v greh, temveč simptom ugotovljivega in ozdravljivega fiziološkega procesa. Še več, erotične sanje po njihovi razlagi niso samo pomagale pri odkrivanju neravnotežja telesnih tekočin, temveč so imele tudi zdravilno moč, ker so lahko pomagale obnoviti primerno razmerje med njimi. Na podlagi analize medicinskih razprav iz antike, srednjega veka in obdobja med 15. in 17. stoletjem članek orisuje zgodovinsko interpretacijo erotičnih sanj in povezovanje teh sanj z duhovnostjo, pa tudi s telesnimi in duševnimi boleznimi – zlasti z melanholijo in z ljubezensko pobesnelostjo.Literatura
Aristotle. “De divinatione per somnum.” Parva naturalia. Ed. William David Ross. Oxford: Clarendon, 1955. 462b–464b.
– – –. “De somniis.” Parva naturalia. Ed. William David Ross. Oxford: Clarendon, 1955. 458b–462b.
– – –. “De somno et vigilia.” Parva naturalia. Ed. William David Ross. Oxford: Clarendon, 1955. 453b–458a.
Artemidorus. Oneirocritica. Ed. Daniel E. Harris-McCoy. Oxford: Oxford University Press, 2012.
Aubery, Jean. L’Antidote d’amour : avec un ample discours contenant la nature les causes d’iceluy, ensemble les remèdes les plus singuliers pour se préserver guérir des passions amoureuseis. Paris: Claude Chappelet, 1599.
Cassian. Cassien : institutions cénobitiques. Ed. Jean-Claude Guy. Paris: du Cerf, 1965.
Champier, Symphorien. Rosa gallica …: omnibus sanitatem affectantibus utilis & necessaria: quę in se continet pręcepta auctoritates atque sententias memoratu dignas, ex Hippocratis, Galeni, Erasistrati, Asclepiadis, Diascordis, Rasis, Haliabatis, Isaac, Avicennae, multorumque aliorum clarorum virorum libris in unum collectas: quae ad medicam artem rectamque vivendi formam plurimum conducunt: una cum sua pretiosa Margarita: de medici atque ęgri officio. [Paris:] Jodocus Badius, 1514.
Evagrius Ponticus. Évagre le Pontique : Traité pratique ou Le Moine. Ed. Antoine Guillaumont and Claire Guillaumont. Paris: du Cerf, 1971.
Ferrand, Jacques. De la maladie d’amour ou mélancolie érotique : discours curieux qui enseigne à cognoistre l’essence, les causes, les signes, & les remedes de ce mal fantastique. Paris: Denis Moreau, 1623.
Ficino, Marsilio. Platonic theology, Vol. 4. Tr. Michael J. B. Allen. Ed. James Hankins, William Bowen. Cambridge: Harvard University Press, 2004.
Galen. “De dignotione ex insomniis.” Claudii Galeni opera omnia, Vol. 6. Ed. Karl Gottlob Kühn. Leipzig: Knobloch, 1823. 832–835.
Gazius, Antonius. Corona florida medicinae sive de conservatione sanitatis. Venice: Johannes & Gregorius de Gregoriis, 1491 (GW 10563).
Hippocrates. “De semine, de natura pueri, de morbis IV.” Œuvres complètes d’Hippocrate, Vol. 7. Ed. Émile Littré. Paris: Baillière, 1851. 462–614.
Kyr, Paulus. Sanitatis studium ad imitationem aphorismorum compositum: item alimetorum uires breuiter et ordine alphabetico positae. Brașov: [Wagner,] 1551.
Leonus, Dominicus. Ars medendi humanos, particularesque morbos a capite, usque ad pedes. Quae ob faciliorem doctrinam in tres dividitur sectiones: quarum prima continet morbos membri animati. Secunda morbos membrorum spiritalium. Tertia morbos membrorum nutritioni, et generationi servientium. Bologna: Apud Io. Rossium, 1576.
Lucretius. Titi Lucreti Cari De Rerum Natura Libri Sex. Ed. Hugh Andrew Johnstone Munro. Cambridge: Cambridge University Press, 2009.
Macrobius. Commento al sogno di Scipione. Ed. Moreno Neri. Milano: Bompiani, 2007.
Plato. Platonis Res Publica. Ed. John Burnet. Oxford: Clarendon, 1902.
Rodericus a Castro. De universa mulierum medicina novo et antehac a nemine tentato ordine opus absolutissimum. Cologne: Servatius Noethen, 1689.
S. Thomas de Aquino. “Summa Theologiae.” Opera omnia. Ed. Enrique Alarcón. Online at Corpus Thomisticum website.
