Viktor Nozadze, Rustavelijev Vitez v tigrovi koži in sovjetska ideologija

Povzetek

Gruzijski izseljenski pisec in literarni zgodovinar Viktor Nozadze je svojo ustvarjalno zrelost dosegel v času, ko je gruzijska komunistična oblast preprečevala dostop do del avtorjev, ki se niso podredili novemu političnemu sistemu. Med svojo tridesetletno izseljensko potjo v Franciji, Nemčiji, Avstriji, Argentini, Čilu, Braziliji, Španiji in spet v Franciji je napisal šest obsežnih knjig, posvečenih pesnitvi Šote Rustavelija Vepkhistqaosani (Vitez v tigrovi koži), v katerih je analiziral idejni ter svetovnonazorski svet Rustavelija ter njegove etične in estetske ideale. Kot vse gruzijske izseljence je oblast Nozadzeja označila za »sovražnika ljudstva«, prav tako ga ni uvrščala ob bok sovjetskim raziskovalcem. Pred obdobjem perestrojke naj bi bilo sleherno, tudi literarno raziskovanje v Gruziji utemeljeno v marksistično-leninistični filozofiji. Nozadze se zlasti v času, ko je raziskoval Rustavelija, ni želel podrediti tovrstnemu ideološkemu kontekstu. Še več, po študiju virov, ki so mu bili na voljo, je razvil prepričanje, da je sovjetska literarna veda Rustavelijevo osebnost, svetovni nazor in umetniško mišljenje razumela površno in ideološko. To je še posebej razvidno ob vprašanju Rustavelijevega religioznega prepričanja in svetovnega nazora. Posledično so bile omembe ali celo citiranje Nozadzeja v Sovjetski zvezi prepovedane, Nozadze pa se ni nikoli vrnil v Gruzijo.