O fenomenu biliterarnosti (na podlagi izkušenj študij južnoslovanskih književnosti)

Povzetek

Težave pri študiju in interpretaciji jugoslovanskih književnosti so že dolgo v središču pozornosti ruskih raziskovalcev. Prelomna izdaja zadnjih let je Leksikon južnoslovanskih književnosti, ki predstavlja ne samo ugledne jugoslovanske pisatelje, temveč tudi kvalitativno nove medsebojne literarne povezave. Ena izmed značilnosti jugoslovanskega literarnega konteksta je fenomen biliterarnosti pisateljev, tj. njihova povezanost z literarnim življenjem več nacionalnih književnosti. Ta pojav ima globoke zgodovinske, literarne, etnične, jezikovne in konfesionalne korenine. V določenih obdobjih, večinoma pod vplivom zunanjih pogojev, pride na površje in postane predmet vročih razprav. Na primer, razpad Sovjetske zveze je spodbudil polemiko o razmerju predstavnikov nacionalnih književnih pisav v ruskem jeziku do ruske književnosti. Pri ugotavljanju značilnosti dela pisateljev, katerih literarna dejavnost je lahko povezana z dvema literaturama, je treba upoštevati, da je njihova biliterarnost lahko diahrona, se nanaša na različna obdobja, ali sinhrona, tako da se manifestira v celotnem razvoju dveh literatur hkrati. Vsi literarni zgodovinarji, ki se ukvarjajo s študijami o večnacionalnih literarnih kontekstih, se soočajo z izzivom razvijanja ključnih meril za opredelitev nacionalne dominante biliterarnih pisateljev.