Vodenjaki med nami: poezija, neobvladljivost in možnosti demokratične politike

Povzetek

Ko slovenski pesnik Veno Taufer v svoji ekfrastični pesniški zbirki Vodenjaki (1986; Waterlings, 2000) raziskuje dela neolitskih kiparjev v Lepenskem Viru ob reki Donavi, za svoje bralstvo izkoplje in animira ključno figuro Vodenjaka. Ti umetniško izklesani kipi, ki jih je Taufer poimenoval »Vodenjaki«, predstavljajo hibridne humanoidne figure. Hibridnost je za kipe bistvena, saj jih prežame z estetsko vitalnostjo. To pomeni, da afektivna energija kipov kot ustvarjenih materialnih predmetov izhaja iz napetosti med različnimi figurativnimi oblikami, ki sestavljajo vsak kip. Še več, skrbno izdelana hibridnost prav tako nakazuje ustvarjalčevo razumevanje pomena umetnosti za um. Te fizične upodobitve hibridnosti navdihujejo metafizično razmišljanje o njej. Občinstvo prisilijo, naj razmisli o mejah oblik(e) in moči umetnosti, saj vsak kip spodbudi svojo gledalko, naj premisli, kako je tudi ona hibridno bitje v hibridnem svetu. Z drugimi besedami, Vodenjak postane metonimija za fenomenologijo, ki jo raziskuje ta članek.